Nisem verjela, da se življenje tako hitro spremeni. Nisem verjela, da boli, ko otroci frčijo iz gnezda, še manj, da bom tudi sama kdaj žalostna, ker bodo izbirali poti, tako drugačne od tistega, kar sem, sva jim želela privzgojiti... Trenutno sem pač v tistih letih, ko, po njihovo, nimam pojma, hkrati pa še toliko neumna, da velikokrat prepozno spoznam, da bi več "dosegla, če bi molčala... Ali preprosto (po)čakala, da si sami" pridejo gor" kot pogovorno rečemo...
A se učim. Vedno znova. Izpuščati in izročati. Tudi skozi vzdihe in med solzami... In zato znova, po predahu začenjam znova iskati besede. Mogoče bo komu v pomoč, meni je... Mogoče bodo ti zapisi nekoč lepa popotnica mojim otrokom, da bodo spoznali mamo še z druge plati, da bodo začutili, da bo zanje vedno trepetala in molila, da sem jih, in jih bom, vedno ljubila...
