Povabili so me, da za župnijski list, napišem nekaj o sebi. A se mi to ne zdi smiselno, še manj potrebno…
Bolj rada bi z Vami delila utrinke s srečevanj z veroukarji. Veliko lepega, veliko iskrenosti, ki gane. Tudi do solz. Sploh, ko s prošnjami in zahvalami klečimo pred oltarjem. Nekatere prošnje ostajajo v spominu še leta. Kot takrat, ko je deklica prosila, da bi se ati in mami pobotala in bi spet skupaj živeli… In nato dejansko so. :)
A utrinki niso zgolj lepi, tudi ne le črno-beli… Je pa res, da na trenutke, konec veroučnega leta je že tak, postanejo tudi malo grenki. In če primerjam obdobje mojih prvih katehetskih let in leta po več kot desetletju?
Nikakor, ne kot starš, ne kot katehet, ne trdim, da imam "recept", ki deluje, se pa, tako kot mama, kot tudi kot katehet trudim, da bi v malih glavah zbudila zanimanje po Božjem in v mlada srca zasejala vsaj kako drobno seme Dobrega… Dati rast ni v človeški moči, a ljudski rek pravi, da besede mičejo, zgledi pa vlečejo…
Verjetno nam, vsem, tu zmanjka…
Kako si drugače razlagati to, da tudi še v 6.r. Zdrava Marija nekaterim ni niti približno domača?
Kako si drugače razlagati to, da veroukar jasno, če ne že predrzno, pove, da mu je trening več od verouka? Že res, da je vera v prvi vrsti milostni dar, a kako nam lahko Jezus postane vsaj "ne-tujec", če že ne prijatelj, če zanj nimamo časa? Hkrati pa nam je jasno, da tudi za čisto povprečne košarkaške rezultate ni dovolj, če se vpišem v klub, na treninge pa ne prihajam…
Ja, vem. Vsi imamo polne dneve. Prepolne. A se da krmariti. Če se hoče. Tudi med treningi, veroukom, gasilskimi in glasbeno šolo. Se da. Če starši hočemo. Mi smo tisti, ki nad prostovoljne dejavnosti dajemo tisto, kar je nam sveto, kar želimo posredovati naslednjemu rodu. In ker smo pri krstu otrok obljubili, da jih bomo vzgajali v veri, bi moralo biti jasno kje naj bi bila vera. Namensko sem napisala vera, ker sam verouk ne pomeni nič. Verouk je zgolj ura in pol na dva tedna, je kot kapljica v oceanu v primerjavi z vero, ki jo iz zgleda vere staršev in starih staršev pije otrok že z materinim mlekom, je kot droben prahec v vesolju, če ga primerjamo s Sv.mašo. Ni tragika, če otroka ni k verouku, je pa žalostno, če ga ni k maši…
Sicer pa, vsi bomo dajali odgovor. Vsak zase. A malo v uteho je, če veš, da si vsaj sejal, četudi je potem otrok (za kakšno obdobje) opustil vero….
Blagoslovljene počitniške dni :)
