Kot da so se besede zataknile nekje v meni. Ali pa mi je zmanjkalo poguma?
Ali pa sem se mogoče le vdala? Ne vem.
A čutim, da je v meni mir... Čeprav kdaj (zdaj) čakam na to, da drug naredi korak, začne pogovor... Nekako se mi zdi, čeprav bi lahko znova, kot že nič kolikokrat, sama začela korake, ki manjšajo razdaljo med ljudmi, da čakam z mirno vestjo. Ker se človek enkrat začne sam sebi zdeti bedak, ko znova in znova drugemu z besedami in dejanji pritrjuje, da ga je vesel, da misli nanj... Ker so odnosi, na vseh relacijah, med nami in ne nazadnje tudi z Bogom, kot dvosmerna cesta... Ker se človek nauči (tudi) biti sam.
A odnosi niso monologi. Če vedno nekdo daje pobude, če vedno ista stran vzpostavlja povezavo (četudi zgolj telefonsko), če se vedno le en sonči v občuteni naklonjenosti, hkrati pa se ne trudi pokazati, da je drugega vesel, da je hvaležen zanj in da sta mu odstiranje tančic miselnega sveta ter podarjen čas najlepši dar, potem je odnos obsojen na stagniranje, če ne že umiranje..
Ne, to niso malenkosti. Vsaj zame ne. Pristni odnosi, iskreni trenutki so nekaj, kar mi je kot hrana, mi je navdih, mi je moč, da se počutim skoraj nepremagljiva...
Ja, mogoče sem čudakinja. Za koga. A ne rabim glamurja, niti chefov za moj krožnik, niti eksotičnih destinacij, ampak zgolj mir in toplino. Lahko doma. Lahko zgolj ob skodelici čaja ali kozarcu vode. Z ljudmi, ob katerih zna biti še tišina prijetna. A vsega tega se ne da izsiliti. Nenazadnje, mogoče, res kdo tega ne rabi, ali pa si ne upa biti ranljiv v lastni iskrenosti.
Največja ljubezen je dati drugemu svobodo za ne. In hkrati ne z užaljenostjo zapahniti duri lastnega bitja, da odnosu vedno ostaja možnost, da znova vzcveti, da se dvigne kot Feniks izpod pepela...
Umetnost življenja. Spokoj srca in uma. Veselje trenutka. Brez zamer. V hvaležnosti.
dar, ki vsak trenutek, naj si bo v družbi ali samoti, spremeni v vrednega.
Lepo je, da si. In lepo je, da sem. :)
