Znova in znova me življenje pripelje do tam, ko ostajam brez besed. Ko se le čudim. Tisto nevidno se ob človeku začuti kmalu, če ne že takoj... Ne vem po kakšnem ključu, a kot bi se zaznale duše, kot bi se srečala srca, ki v drugem čutijo nekaj, kar jim je dragoceno... In tako se rojevajo prijateljstva.
Prijateljske vezi so več kot kri. Niso, če niso preračunljive, vezane ne na spol, ne na starost, kaj šele status. So kot bi si z obraza postrgal make up in pred drugim preprosto zgolj in samo bil. Pa bi se mu vseeno zdel lep. In bil hkrati varen. Ter tako sprejet. Z zavedanjem, da veš kdo je drugi in kdo si ti sam. Z zaupanjem, da se lahko zaneseš nanj.
V različnih trenutkih pogrešamo prijateljsko bližino. Enim manjka družba ob mizi, drugim na potepanjih, tisti bolj "občutljivi" pa potrebujemo predvsem varnost, kjer smemo ubesediti sanje, strahove in doživetja. Tega ne razume kdor sam ne potrebuje takih odnosov, kjer smeš in upaš biti ranljiv. A ni skrivnostno in čudovito hkrati, da se "taki" kdaj začutimo med seboj tako rekoč skoraj takoj? In to nepričakovano, brez da bi se iskali. In besede stečejo, kot bi se poznali že od nekdaj, kot bi si bili poslani.
Vedno bolj verjamem, da smo si namenjeni, da se naše poti križajo z namenom, da bi si bili opora, navdih, da bi si pomagali vztrajati v dobrem. Da bi nam tako Bog po drugem podarjal to, kar pogrešamo pri sebi... Da smo drug drugemu lahko tudi kot angeli v človeški podobi...
