Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljskih sestankov... Celo tako daleč gre to, da so bili dnevi, ko bi vsaj eden od staršev, pri najinih štirih, potreboval dar bilokacije ...
A slej ko prej, vse mine. Prehitro mine. Tako se zdaj, kar se roditeljskih tiče, počutim kot mama edinke. Krila starejših treh so dovolj močna, da frčijo sama zase. Lepo. A hkrati se, kot mama, sploh ko občutim, da me "ne rabijo več", počutim osamljeno, nekoristno ... In v ospredje, kot tihe želje za "češnje na njihovih življenjskih torticah", ne stopajo več samo, pa so pomembne, da ne bo pomote, diplome in druge titule, ampak tudi, ali pa predvsem, hrepenenje, da srečajo, da najdejo sorodne duše, katerih življenja se nato zlijejo v harmonijo. Nič ni boljše zagotovilo za polnost življenja, kot to, da se najdeta dva svetova, z istimi temelji, z enakimi pogledi ...
In se spet učim. Tu ni več vabil na "sestanke", ampak kot mama postajam "nemi" opazovalec ...
Ali bolje "čakalec", z vzdihi na ustnicah? Čakalec, da povedo, da vprašajo, da me spustijo v njihov svet. Z zavedanjem, da preraščajo gnezdo, da si bodo, slej ko prej, začeli spletati svoja. In z upanjem, da so dobili dobro doto delovnih navad in odgovornosti, ter da njihov ponos ni in ne bo pretrd, da bi prosil odpuščanja in odpuščal. Predvsem pa, da čutijo in bodo nad seboj vedno čutili, ne glede na vse, kar tok življenja najsi bo previdno prinese ali po viharju pusti na obali življenja, kokon ljubezni. Najine in Božje.
