Vsakič bolj se mi zdi, da bi ga, če bi šlo, "preskočila". Lepo, a hkrati eno bolj napornih let. Se mi zdi, kot da me je, tako občutno, "postavilo" v eno dimenzijo, kjer so stvari, kjer so "boji", ki jih moram dobiti sama, kjer so rane, ki jih morem razkužiti s tem, da "kopljem" po njih. Ker so mogoče nastale zaradi odrivanja tistih signalov, ki so bili, pa sem si zatiskala oči, ker jih nisem želela videti, ker sem verjela, da pa ne bo tako. A je.
Vem, da bi si ne, če bi bila moja vera res trdna in močna, postavljala in ponavljala zakaj-ev. A si jih. Ker bi, če bi lahko, kot pri snemanju filma, kak prizor posnela znova, da bi bila prepričana, da nisem ranila.
Vem, da bi, če bi res zmogla, to lahko preložila Nanj in si rekla, da bo On nosil, (od)rešil moje križ(c)e. A ne zmorem.
Zato se sprašujem.
Vedno znova. Ker pravzaprav ne vem razloga. Mogoče me te odtegnitve, trganja vezi, razdalje in diagnoze bolijo bolj od tistega momenta, ki je pripeljal do prereza popkovine pri otrocih. Mogoče me je čas našel nepripravljeno. Čeprav ne vem, če bom kdaj pripravljena na izpuščanje do te mere, da ne bo, čeprav v in iz ljubezni, zabolelo. Ne vem. Mogoče sem res preobčutljiva, mogoče je to moja pokora-ne vem.
Upam in molim pa eno, da vsi ti, ki nas življenje fizično odmika, čutimo, da smo si varen pristan.
