"M-M-P". Skrivnostna koda.

"Srečal sem goslarja, bil je slep. 

Rekel mi je: Sinko, svet je lep."

 Začudil sem se: "Svet, da je lep?" 

"To boš videl, ko boš slep."" 

 Božič je. Spokojen, miren in bel. A v meni, vsako leto bolj hrepenenje po letih, ki so minila. Zato mi je zgornja misel iz današnje pridige ostala v spominu. Sinoči nas je bilo doma vseh šest, kar je praznik, pa četudi bi bil, po koledarju, čisto navaden dan. Iz leta v leto bolj se zavedam, da so bila leta, ki so se mi takrat, na trenutke, zdela noro naporna, ko so bili otroci še vsi doma, pravzaprav "polnost časa" za mojo dušo, ki je ne more nadomestiti nobena reč. In tega se, iz leta v leto bolj, globlje zavedam. Zdaj razumem mamo, ki se ji je še par let "zatresla brada", ko sem, po obisku z mlado družinico, odhajala od doma. Zdaj sem tam jaz... Požiram solze, ko odhajajo vsak na svoj konec. Čeprav vem, da morajo iti, da se morajo osamosvojiti... In trepetam zanje. Pravzaprav se mi zdi, da moji vzdihi in molitve postajajo le preplet hvaležnosti in hkrati skrbi zanje... Da bi srečali sorodne duše, da bi bi jih svet ne "pojedel", da bi znali živeti tako, kot je prav... 

Do takrat bi bil najboljši recept "M-M-P". Molči. Moli. Prepusti. V zaupanju, da On bdi nad njimi, da so ta leta na nek način "moja leta suhih krav", da so le še eden izmed "adventov" v življenju mame... 

Žegna Novorojenega Vam voščim. Naj vam da miru v potrpljenju, ko "življenjske niti" vodi On, ki je ustvaril nebo, zvezde, tebe in mene, ter v zaupanju, da njegova domišljija presega naše načrte in pričakovanja, saj se vedno zaključi z "bilo je zelo dobro". Torej, če še ni, če še nismo "zelo dobro", smo še vedno kot nedokončana glina v lončarjevih rokah...

 

Ko gredo besede po svoje...

V minulih tednih je naša najmlajša entuziastično razvijala svojo podjetniško idejo. Seveda ni šlo niti približno vse po planu in dan pričakovanega bazarja je bil prehitro tu... Ko zato že zgodaj, v mrzlem decembrskem jutru na široko odpiram okna, ker ona "kuha" svoje eko-bio-"zero waste" parfume, in zato "preveč" diši, se mi zdi, da tudi tu ni cilj nagrada, ampak pot. Že res, da se ji brat ne pusti preveč objet, ampak to, da posluša njene ideje, ji izdeluje kalupe, se dogovarja naprej, in zato, da bi ji dostavil željeno embalažo, sredi noči, na prostem, ker čakalnica pač ni odprta, čaka na vlak, ko bi lahko spal v svoji študentski sobi, je izraz povezanosti, dejanje bratske ljubezni... 

foto:splet

Pred dnevi me je starejša gospa, ki svojih otrok sicer nima, vprašala, če mi je težko, ko se naše gnezdo prazni. Ja, mi je. Še vedno, čeprav rada trdim, da sem se "sprijaznila", da tako pač v življenju je. Otroci odrastejo, mama ostaja mama. Za vedno. Trepetam zanje. A ko si med seboj, z dejanji, pokažejo, da znajo stopiti skupaj, mi je laže. Ker, pa naj pride karkoli že, če imaš tri sestre ali pa dve sestri in brata, ne moreš biti res sam. In če nisi sam, je ni stvari, ki bi je ne zmogel. Iz leta v leto bolj se zavedam, da so s tem, ko imajo sorojence, od naju dobili najlepši del dote, ki jih bo v življenju obvaroval samote. Niso dobili samostojnosti s svojim avtomobilom, so pa dobili priložnost, da se učijo prilagajanja in načrtovanja z enim družinskim avtomobilom. Nikoli nisva čutila obveze, da vsakemu od njih "kupiva" stanovanje ali hišo, nama je pa samoumevno, da otrokom pomagaš po svojih močeh. Kot stara gramofonska plošča pa še vedno ponavljam, da družina obstane, ker vsak prispeva svoj del prirojenih talentov in čuti odgovornost, da naredi kaj, pa čeprav mu ne diši, zato da nam bo skupaj dobro... 

V življenju ni nič tako preprosto kot na tipkovnici. Ne obstaja ne "delete", ne "paste", ampak je pač levo-desno, gor-dol... Vse to je postranskega pomena. Dokler nisi sam, dokler je nekomu mar zate. 

Dragi moji M&N&M&N!

Z atijem vam nisva odprla varčevalnih računov, verjameva pa, da so poštenost in pridne roke potreben ključ. S priimkom vam nisva odprla poti do "VIP", verjameva namreč v "najboljši vzglavnik". Imate pa nekaj, za kar so prikrajšani mnogi: imate drug drugega in imate dom, ki vas vedno čaka. Ter za in na vse vas štiri ponosna starša.