Nobena skrivnost ni, da mi zima in mraz nista preveč pri srcu. Najraje namreč zimo, sploh ples snežink, opazujem s tople krušne peči..
V tem tednu si dopoldneve delim le z lastnimi mislimi. Večkrat se mi v spominu osvežijo besede pokojnega tasta, da zima ni nič huda, če si nanjo pripravljen.. In na koledarsko zimo se da pripraviti.
Prejšnje generacije so znale mesece, ko je narava počivala, sploh če pod snežno odejo, porabiti tudi za lasten "počitek". Toplina krušne peči jih je vabila v skupen prostor: prebirati fižol, streti orehe, spresti volno, nato splesti kaj kar je družina potrebovala, glasno brati "Mohorjevke", pripovedovati vnukom, delati refleksijo za nazaj in načrte za naprej ..
Zima je upočasnila tempo vsakdana, bila neke vrste "oddih", ko jim ni nič manjkalo-če so bili minulo leto pridno delali in jim je narava prizanesla...
Danes pa je dan dnevu, zaradi rutine delavnika enak vse leto.
Sedmi dan počivaj. Kaj pa če to ni dovolj? Kaj pa če tudi človek rabi "zimo" od obveznosti? Mi pa še praznične dni "zabašemo" s hrupom in preobiljem, da se nam ne bi bilo potrebno ozirati ne naprej in ne nazaj... Kaj pa, če v bistvu, nevede, hrepenijo po "zimi"? Včasih se komu zareče, da bi rabil en "lockdown"... Kaj pa če je zima prav to? Kaj pa če je zima inventura in načrtovanje za prihodnje rodovitne mesece hkrati?
A enkrat, za nas, rodovitnih mesecev ne bo več. Enkrat tudi zime ne bo več... Mogoče bi res morali na čas, na leta in dneve, zavestno začeti gledati drugače. Ne več zgolj prištevati, ampak jih jemati kot nekaj, kar jemljemo OD. Z zavedanjem, da ne vemo koliko je še ostalo, da je vsak dan en dan MANJ. Da mi je mogoče ostalo le še par zim, mogoče le še ena pomlad, mogoče le ta samcat dan?
Mogoče je vsak letni čas prispodoba življenjskega obdobja... Ni nujno, da dočakam zrele sadove, ki mi bodo medili okus v starosti?
Ne zima, ne starost nista težki, če se nanju pripraviš... Za koledarsko so "dovolj" drva in ozimnica. Življenjska "zima" pa ni odvisna od doživetih let, še manj od tega do kod se povzpne ali spusti živo srebro... Ta zima okuje v hlad le srca onih, ki gojijo zamere in negujejo neodpuščanje, ter se, ali iz strahu ali iz egoizma, obračajo stran... A v tem, ko grabežljivost dobi prednost pred darežljivostjo, sebe ropajo odnosov.
"Biti se pravi biti po drugem, biti se pravi biti zaznan" je nekoč nekdo dejal..
In od nekoga zaznan človek, čeprav mogoče brez materialnega obilja ali pa celo v pomanjkanju, je srečen človek. Po njegovi srajci pa bojda hrepenijo celo kralji...
