Znamenja časov

Znamenja časov. Če bi odgovorila brez premisleka, bi rekla, da je to nekaj iz preteklosti, nekaj, kar je bilo nekoč in hkrati nekaj, kar so zaznavali le redki posamezniki. No, potem za nazaj smo pa po navadi radi pametni bolj kot ne vsi ...

 A bolj, ko razmišljam, bolj se mi zdi, da znamenja niso bila le nekdaj, še manj, da so namenjena zgolj izbrancem. Vedno bolj se mi dozdeva, sploh, ko se oziram nazaj v lastno bližnjo zgodovino, da taka znamenja SO, a jih, pogosto zaslepljeni od nečesa, kar nam jemlje vid in uvid, prezremo, preslišimo ali tako ali drugače ignoriramo. Življenje, tako si vsaj domišljamo, teče po naših načrtih. Ali pa se zgolj sprijaznimo z določenimi segmenti. A nato se, ko bi si najmanj mislil, spet začne naslednja "epizoda". Vrstijo se drobna znamenja, budijo se skrite sanje, ki jih še podkurijo ljudje, ki verjamejo vate. A v mislih vlada nemir in v glavi ni poguma, da bi izbral. In tvegal. 

Pa je res bolje ždeti v coni udobja, ki to, četudi ti na nek način prinaša varnost preživetja, sploh ni, kot pa obrniti jadra lastne zgodbe? 

Če ne verjameš vase? Ne vem. Ker tisti prejšnji odstavek pravzaprav opisuje mene. Zdi se mi, da me bo nekoč Bog pokaral. Zakopala sem talente, ne premorem za gorčično zrno vere vase ... Čas pa ne da teče, ampak odteka! 

Velikokrat se spomnim na film o dekletu, ki je vsakič na ledu, z drsalkami na nogah,  za trenutek, preden se je spet vrnila za knjige, zares čutila lastne sanje. In nato zbrala pogum, zavrnila izjemno študijsko priložnost in zgroženi mami, ki ji očitala, da se odreka sanjam, odgovorila, da se odreka njenim sanjam in gre za svojimi .... (Ice princess)

 In potem se mi zazdi, da je ta "uporniški" duh v minulih letih, desetletjih potuhnil, utihnil. Zaposlovali so me otroci. Še enkrat bi ponovila to... A zdi se mi, da je imel z mano Nekdo še drugačen načrt. Da za ta leta, ko me otroci iz dneva v dan "manj" rabijo, potrebujem ustvarjalni naboj, ki presega "multitasking" gospodinje na mali kmetiji in službe, ki mi sicer res omogoča rast v človečnosti in me osrečuje s srečanji z ljudmi, a me hkrati "tišči" točno tja, kjer sem, navkljub trudu, nespretna. A mnogi moji talenti zakopani drevenijo v odrinjenosti.  Kaj je prav? Kaj je bolj prav?

Ne vem. Še vedno ne vem. A hkrati se mi zdi, da je mogoče prav to intervalno sami sebi namenjeno spraševanje, ki vame vnese nemir, in vedno znova od mene pričakuje odločitev za nekaj in hkrati obratno sorazmerno ločitev od nečesa tisto, kar me vadi v ponižnosti. Tudi, ko me zamika, da bi drugim, sploh pa lastnim že odraslim otrokom, solila pamet.  Vsak ima svojo pot, vsaka pot njej lastne ovinke, vsak "ovinek" svojo lekcijo... 

Mi pa se "lupimo" kot čebule... Tudi v solzah in s solzami kdaj, a vedno bolj in bliže lastnemu bistvu. In Resnici.