Jezus, vate zaupam!

 Med delom se v mislih večkrat poigravam s številkami...  Kdaj so minila ta leta, ki so že tričetrt najinih otrok ponesla preko "magične" 18-ke..

 Že kar nekaj let pa je, med šolskim letom, "mojih" tudi nekaj otrok, ki prihajajo k verouku.
Bili so četrtki, ko so bili popoldnevi kot bi si jih lahko le želela, vmes pa tudi taki, ko se je zdel edini cilj le, da zdržim, da "preživim".... :)
Ne vem, kaj je otrokom dalo leto, kaj so "odnesli", a zaupam, da "rast" ni odvisna od mene.
Meni so ogromno dali. Nenazadnje kdaj, zaradi njih, drugače gledam tudi na naše štiri.

 ;)

Ne da se opisat' momenta, ko te spreleti "kurja polt" in se zdrzneš, ker čutiš, da otroci "pijejo" besede.
Lepo je, ko se nadrenjajo na stopnici pod tabernakljem, a nekam moten postane moj pogled, ko se kdaj zasliši glasek, ki na najsvetejšem kraju zmore ubesedit' to, kar ga boli, ko prosi da bi dedi ozdravel ali pa da bi se ati in mami pobotala in bi bili spet vsi skupaj...
Tako iskreni in še nič kaj preračunljivi so mali čmrlji...

foto:radio.ognjisce.si

 A v teh dneh me nekaj še posebej boli... In na prvi trenutek se zazdi, da sem brez "moči"...
Si predstavljate kako bi se znašel v prometu nekdo, ki bi tečaj CPP-ja delal s figo v žepu, ker da jih dela samo toliko da jih pač ima, upoštevati jih pa nima niti namena, ker bo vozil po svoje? Menda je kar vsem jasno, da se ne bi dobro končalo... Nekako v tem stilu se marsikdo obnaša do verouka in zakramentov...

Že res da se vsa leta občasno zalotim v želji, da bi bil verouk "vreden" vsaj toliko kot trening ali pa plesne, ali celo mažoretke, da bi ne bil le nekaj, kar odkljukaš, potem pa pozabiš. Mogoče je prav šmarnični maj tisti, ki bi jim lahko dal začutiti mladostni naboj Cerkve,  mogoče jim bo čisto neka "malenkost" pomagala utrditi zavest, da tu je in bo vedno mesto tudi zanje, mogoče je veroučni obisk cerkve tisti, ki jim bo pustil spomin, da se na kolenih izprosi marsikaj. 

To je dosti težje, če ga starš pospremi do vrat, sam pa med tem odide na čvek. Kako drugače je otrokom, ko skupaj z njim molita tudi ata ali mama. To je tisti pravi verouk! To je zgled, ki ga ne more dati noben katehet.

Gledano nazaj je pod "skupno črto" letošnjega leta seštevek tega, kar je ostalo meni, najlepše ujet v besedi hvaležnost in zaupanje.
 Če je v kom ostala tista resnična sled, bo pokazal čas, On za  "zlatimi vratci" pa tako pazi nanje, zato ni prostora za strah. Mogoče bo kdo, v lastni svobodi, res "zataval", a verujem, da bo, čeprav po mnogih ovinkih, spet našel pot...
In nikoli se ne ve, mogoče mu en sam majski večer, mogoče rožni venec Božjega usmiljenja pred tabernakljem, pusti v spominu kaj, kar mu bo čez leta naravnalo "kompas"..., jaz pa ponavljam le: "Jezus, vate zaupam."