Že obljubiti zvestobo do groba ljubezni svojega življenja, pa ta stoji ob tebi iz krvi in mesa, ni mačji kašelj. Kdo ve, če se tega takrat, ko končno stoji ob njem/njej, ki ji želi pripadati za vedno, sploh kdo v polnosti zaveda ... No, mogoče kdo od teh, ki bi že lahko praznovali prve obletnice skupnega življenja, pa šele zdaj izrečejo in ne zgolj dahnejo svoj "da"...
A mlad mož, ki se daje na razpolago Bogu in je vsaj šest let študija namenil temu, kar danes začenja z eno najbolj ponižnih drž-z obrazom na tleh? Eno je gotovo, Njegovo bližino zagotovo čuti...
in to danes, v do Cerkve, nič manj kot v komunizmu, sovražnih časih?
Od kod mu moč, da sprejema jarem za katerega Gospod pravi, da je prijeten?
Od kod mu moč, da navkljub diplomi v žepu sprejema držo služenja drugim in pogosto samotno življenje, ko pa bi lahko okusil toplino doma,
ko bi lahko podaril srce njej, ki bi skupaj z njim iz družinskega obeda naredila praznik,
tako pa bo pogosto edini redni obed v njegovem dnevu "kruh in vino" ob oltarju?
Marsikomu se mogoče zdijo ti mladeniči nepremišljeni ali celo nori...Zase vem, da bi si za trenutek želela okusiti tako močno gotovost, tako intenziven Božji dotik, ki bi me tako močno zaznamoval, me spremenil do te mere, da bi mogla pozabiti nase, da bi mogla sprejeti "zgodi se" tudi, ko bi bil popolnoma drugačen od mojih sanj in načrtov ...
Ne bo jim lahko. Naj ostanejo ukoreninjeni v Kristusu, da bodo mogli kljubovati viharjem časa in še bolj posameznikom, ki imajo alergijo na vse, kar zgolj diši po Večnem, ter jih "zbode" že zgolj srajca s kolar ovratnikom ...
In ta "alergija" žal, vsaj pri nas, še zdaleč ni tako redka ..
