Ko gre mama na valeto ... :)

 V teh dneh sem se v mislih večkrat vračala v minula leta in se spet, to res rada počnem, poigravala s številkami ... Hčerina valeta je pred vrati, a od moje je minilo dvaindvajset let. Kdaj je to minilo? ;)
Takrat so bili drugi časi ... Zbrali smo se učenci sami, in to kar v šolski avli. Spomnim se, da sem jo imela le dan po birmi. Brez obiska frizerja, brez make-upa. Na valeto in domov s "štirjakom". :) Čisto samoumevno, da brez bogatih nagrad za šolski uspeh. Že leta prej so mi namreč dopovedali, da se učim zase ... A čutila sem, da so bili domači ponosni name ... :)
 V dveh desetletjih so se stvari močno spremenile ... Valeta postaja kot maturantski ples. Devetošolke se druga pred drugo postavljajo s fotografijami visokih pet, ki jih bodo obule, in se tako ves čas, v želji po odraslosti, lovile v stabilnosti koraka ... Občutek imam, da postaja valeta kot promenada, kjer starši ponosno razkazujejo "svojega" in si natančno ogledajo ostale. Materiala za obirat' bo verjetno za par "čvek partij"... ;) Šoli pa bo počasi, ob kaki lumpariji, ki se spet zna zgoditi, zmanjkalo lokacij v mestu, ki bi jih brez kančka dvoma vzele pod streho. Taki valeti (beri maškaradi) bi se z veseljem odrekla ...
Verjamem, da se bo našla generacija, ki si bo želela skupno popoldne, ki pomeni "slovo", preživeti na "easy", mogoče celo kar v enako potiskanih majčkah, visoke pete in "camicijeve" srajce pa bodo pustili do maturanca ...

foto:www.radiokrka.com

Kakšna pa bi bila valeta po moje?
Mladostna, razigrana, ne prisiljeno odrasla. Mogoče tudi kot nekakšen pregled "vmesnega časa" na življenjski premici ... Mogoče tudi trenutek, ko bi si mladi slovesno zastavili kak cilj, ga zapečatili in si tako zagotovili dozo smeha za naslednjo obletnico, ko si bo večina na tihem želela nazaj v brezskrben čas, ki bi mu zdaj tako radi pobegnili ...

Kaj sem že hotela povedat'? ;)
Aja, to, da sem ponosna na "svoje malo dete", ki je tako hitro zrastlo. In HVALEŽNA! Tudi zato, ker je njen "vmesni čas" noro dober. A bolj kot na "zlato petico" sem ponosna na to, da ostaja na tleh ... Iz srca ji privoščim, da njene izbrane sanje postanejo resničnost ... Hkrati mi je jasno, da ne bo lahko. A danes ne bom o tem, kajti zaupam, da se ji bo s trudom, podporo in Božjo pomočjo "izšlo". Danes, ob njej, bom ponosna in predvsem hvaležna mama. :)