Ves dopoldan že pogledujem na uro...in ob načrtovanih opravilih preračunavam, če bo "šlo skozi".... A hkrati razmišljam, da bo najboljše, da ko ob šestih zjutraj izklopim budilko, nastavim alarm za mal' čez poldan...
No, lepo počasi od začetka. :)
V minulih tednih se je še naša najmlajša pripravljala na prvi šolski dan. Po prvi polovici naših šolarjev, ki je obiskovala prvo triado na 2km oddaljeni podružnici, mlajša dva nimata te sreče. Ker so šolo, upravičeno, zaradi premajhnega števila vpisanih otrok, zaprli... A očitno se je v zadnjih petih letih od prejšnjega prvošolčka, ko je šolski kombi, ob koncu pouka, razvozil vozače do domačih odcepov, marsikaj spremenilo ... Kajti zdaj je, vsaj za našo dolino, drugače. Male, šest lete stare "črve", ki ne ostajajo v OPB-ju, ker so starši, ali pa kdo od starih staršev doma, pripelje, ironično, zgolj do zaprte podružnice, kar za nekatere pomeni še 2 km do doma ...
-Pa saj ni veliko "čudakov", ki svoje otroke želijo imet' čimprej doma, jim postreči kosilo doma in jih nato prepustiti neomejeni igralnici narave pred domačim pragom.
In samo zaradi teh parih da bi vozil kombi?? Jasno, da jih mora nekdo tam počakat', pa saj imajo čas, da pridejo do četrt poti... ;)
-Ni problem iti ponj... Ni, ne. Če te na dvorišču čaka konjiček na štirih kolesih ...
Pa če ga ni? Iz upravičenih razlogov?
-Ja, pa saj mama ima čas ... Brez službe, cel ljubi dan doma, pa bi bilo 2+2 km tak problem? Pa sprehodek na tak lep poletno jesenski dan bo koristil obema, mami in otroku....
-Samo vsak dan ne bo tak. Bo tudi lilo in brilo ...
Pa če mama zboli? In ni pri hiši nikogar drugega, ki bi 2+2 km zmogel?
-Halo, pa to se reši na enostaven način! Otroka v OPB, pa konec! (no, tele alineje so vzklile v moji glavi, a verjamem, da niso daleč od resnice ;))
Ja, ja, vsi enaki. Že v šoli ne. Kot da je otrok kaznovan, ker živi "Bogu za hrbtom".
Je treba "šparat"... in s štirimi km kombi pridobi... Koliko? Pet, šest minut?
A njihove minute so dragocene, jaz pa, vsaj po mnenju nekaterih, imam čas...
Brez skrbi. Midve bova zdržali. :)
Še lepo nama bo v teh dnevnih pol-ur'cah. :)
A dokler kombi potem, ko je že dvakrat prevozil isto relacijo, nalašč pelje osmošolca do cca. 3,5km oddaljenega doma, prvošolčka pa pusti 2km od doma, mi ne govorite o enakih možnostih... Ker jih ni, niti poštenosti.
In zato v meni kanček pelina ostaja. In bom težko tiho.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Utrinek v jutru
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t...
-
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ...
-
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)