Na štiri oči ...

 V iskanju dialoga. Tak je naslov letošnjega Socialnega tedna. Toliko pogovorov, toliko metod, pa se včasih zdi, da nam, navkljub vsemu razpoložljivemu vedenju, trenutki, ko si želimo biti slišani in slišati drugega, ne gredo " od ust, še manj od ušes" ...

Tako se mi je, ob razmišljanju o navedenem naslovu, v glavi prebudila podoba radijskega aparata, ki so ga imeli stari ate.
Tisti radio mi je v spominu ostal kot velika škatla (mogoče bi po merah približno ustrezal mikrovalovni pečici) z dvema gumboma in "dolgo skalo" za iskanje frekvence. Za nas, otroke, je bil nedosegljiv in le opazovali smo trud, da bi se glas Ajde Kalan spet slišal brez hreščanja, če že brez šumenja ni šlo, ko se je bil poprej gumb rahlo, čeprav nehote, premaknil.
Podoba tiste "dolge skale" z označenimi frekvencami se mi zdi prispodoba za dva, ki se skušata sporazumevat' ... A v odnosih je malce bolj zapleteno, ker se dva, ker se midva, menjava v vlogah sprejemnika in oddajnika, ker zaupava in upava, da bova na drugi strani najprej slišana in nato razumljena, ter posledično sprejeta v lastni resničnosti ...
In tako se prevečkrat zgodi, da se ljudje še teže naravnamo na željeno frekvenco kot tisti stari radio ... Zdi se, da je šum "skrbi zase" premočan, in tako drugi ostane preslišan, prezrt v stiski ali osami ... Te boleče vloge se najbolj zavemo, ko se v njej znajdemo sami ... In naše poti se posledično oddaljijo. Zaupni pogovor na štiri oči zamenja, zame manj iskren, telefonski pogovor, ki prikrije govorico telesa in zgodbo, ki jo nemo pripoveduje pogled. Ta se kasneje mogoče izvodeni v kratke sms-e in "štancane", pogosto zgolj preposlane maile, ki zatrjujejo, da drug drugega nosimo v mislih ...

V odnosih ni več prostora za spontanost, niti na obisk skoraj nihče več ne upa, če se prej ne najavi ...
Zakaj? Se tako bojimo resničnosti, ker v vsakdanu ni vse "tipi-topi"?
V "tipi-topi" ni skrita le maskara, omamna dišava, moderen kavni servis in s prontom "zglancane" police, ampak kdaj tudi podoba, ki jo igram, da bi pred drugimi izpadel "car". In v nobeni "igri", navkljub nasmejanim "selfijem", ni mogoče ustvariti, še manj začutiti, pristnosti in varnosti ... Tega pa smo danes, po večini, "lačni" ...

Zato so prizadevanja za dober dialog, kjer slišim in sem slišan, po mojem, jalova za vsakega izmed nas, dokler si ne upam biti jaz, dokler pogled upiram v tla, dokler si ne vzamem čas za nekoga, ki čaka, da dopustim, da v dialogu začneva rasti, ter si upava tvegati in drug drugega spustiti blizu-v resničnosti.
In to še posebej takrat, ko svojo resničnost težko sprejemam že jaz sam, naj si bo to med ozarami njiv, za tekočim trakom, v čakalnici ali na domačem balkonu, ki se ne "baha" z unikatno ograjo ali vrtno garnituro, ampak mogoče sediva na razmajanih "štokrlih" ali narobe obrnjenem zaboju, a si vsemu navkljub, direkt iz "džezve", moreva nalivati najboljšo kavo, saj je oslajena z zavedanjem, da nisem, nisi sam, ampak sem, si nekomu dar ...

In tu se komunikacijski šumi razblinijo, odpadejo priporočane metode, niti besede niso več nujno potrebne ....
Ker čutimo drug z drugim.
In za ta kraljevski občutek je vredno preplezati največje ovire. Če je volja, se vedno najde tudi pot ... A pot nikoli ni to, da zgolj čakam, ampak pristopam, čutim, odpuščam, sprejemam ...
Ne trdim, da je to lahko, a da se. Če si prihajamo naproti. Tudi s spodbudami kot je trenutni Socialni teden.

Vsi enake pravice in možnosti???

 Ves dopoldan že pogledujem na uro...in ob načrtovanih opravilih preračunavam, če bo "šlo skozi"....  A hkrati razmišljam, da bo najboljše, da ko ob šestih zjutraj izklopim budilko, nastavim alarm za mal' čez poldan...
No, lepo počasi od začetka. :)
V minulih tednih se je še naša najmlajša pripravljala na prvi šolski dan. Po prvi polovici naših šolarjev, ki je obiskovala prvo triado na 2km oddaljeni podružnici, mlajša dva nimata te sreče. Ker so šolo, upravičeno, zaradi premajhnega števila vpisanih otrok, zaprli... A očitno se je v zadnjih petih letih od prejšnjega prvošolčka, ko je šolski kombi, ob koncu pouka, razvozil vozače do domačih odcepov, marsikaj spremenilo ... Kajti zdaj je, vsaj za našo dolino, drugače. Male, šest lete stare "črve", ki ne ostajajo v OPB-ju, ker so starši, ali pa kdo od starih staršev doma, pripelje, ironično, zgolj do zaprte podružnice, kar za nekatere pomeni še 2 km do doma ...
-Pa saj ni veliko "čudakov", ki svoje otroke želijo imet' čimprej doma, jim postreči kosilo doma in jih nato prepustiti neomejeni igralnici narave pred domačim pragom.  
In samo zaradi teh parih da bi vozil kombi?? Jasno, da jih mora nekdo tam počakat', pa saj imajo čas, da pridejo do četrt poti... ;)
-Ni problem iti ponj... Ni, ne. Če te na dvorišču čaka konjiček na štirih kolesih ...
Pa če ga ni? Iz upravičenih razlogov?
-Ja, pa saj mama ima čas ... Brez službe, cel ljubi dan doma, pa bi bilo 2+2 km tak problem? Pa sprehodek na tak lep poletno jesenski dan bo koristil obema, mami in otroku.... 
-Samo vsak dan ne bo tak. Bo tudi lilo in brilo ...
Pa če mama zboli? In ni pri hiši nikogar drugega, ki bi 2+2 km zmogel?
-Halo, pa to se reši na enostaven način! Otroka v OPB, pa konec! (no, tele alineje so vzklile v moji glavi, a verjamem, da niso daleč od resnice ;))

Ja, ja, vsi enaki. Že v šoli ne. Kot da je otrok kaznovan, ker živi "Bogu za hrbtom".
Je treba "šparat"... in s štirimi km kombi pridobi... Koliko? Pet, šest minut?
A njihove minute so dragocene, jaz pa, vsaj po mnenju nekaterih, imam čas...

Brez skrbi. Midve bova zdržali. :)
Še lepo nama bo v teh dnevnih pol-ur'cah. :)
A dokler kombi potem, ko je že dvakrat prevozil isto relacijo, nalašč pelje osmošolca do cca. 3,5km oddaljenega doma, prvošolčka pa pusti 2km od doma, mi ne govorite o enakih možnostih... Ker jih ni, niti poštenosti.
In zato v meni kanček pelina ostaja. In bom težko tiho.