Preskok od podob do misli ...

Gledam bikce, ki se od včeraj, po zimskem "zaporu", spet veselijo "svobode". In jo, čeprav omejeno z žico, cenijo. A "žice" se od lani, izkustveno, spomnijo ...
In se mi zdi, da velikokrat mi, ljudje, nismo tako brihtni kot ti rogateži, ki so, če črno zamenjamo z lila, original za na tablico čokolade z ženskim imenom ...

Kot starš se, kot da vedno pogosteje, najdem tudi v vlogi onega, ki postavlja meje. Meje do koder se sme. A ni tako preprosto kot nabiti količke in jih povezati z žico ...
Kar rahlo nelagodno mi je, ko se spomnim, da sem, sploh ob prvorojenki, nekako verjela,  da ob krčih, zobkih, buškah... okušam enega izmed težjih obdobij starševstva ...
A ni težko le, ko ti otrok še ne zmore povedat', ampak tudi ko mu ti, nekaj več kot deset let kasneje, ne moreš česa dopovedat'...
Ni težko le naučit' ga izgovarjat' vse glasove, ampak tudi doseči, da jih povezuje v zloge, ki se zlijejo v besede, ki gredo včasih teže z jezika ... Oprosti, hvala in prosim že spadajo mednje ...
Ni umetnost le strenirati ga do tam, da veš, da obvlada, naj si bo plinski štedilnik ali krmiljenje sesalca, ampak še bolj privzgojiti mu zavest do soodgovornosti za skupno dobro, ko pa je laže le koristiti "all inclusive" ter le virtualno sejati polja ali skrbeti za čredo konj ... Pa še smrdiš ne. ;)

Ja, tudi v starševstvu pridejo trenutki,  ko bi se zjokal, ko se počutiš podobno kot kmet, ki nemočno opazuje kako toča klesti polja, ki jih je s vso ljubeznijo negoval ...
In še nekaj skupnega imava s tem, ki spoštljivo polaga v zemljo drobna semena.
Sva le v vlogi sejalca. Rast daje Nekdo drug ...

Vem, da se kdaj motim, da delam napake. Tudi v vzgoji. A zaupam Vanj. In izročam.  Ter molim zanje, tudi,ali pa še bolj, takrat, ko se upirajo ...
In čakajo me pestra leta... Ko se bo "jasnilo" pri enem, bo "grmelo" pri drugem...  Bo pač teta Puber kar nekaj let prebivala pod našo streho.
In že zdaj vem, da, ko sem bom, po določenem obdobju, ozirala nazaj na ta čas, bom tako hvaležna zanj, da bi ga, če bi bilo  mogoče zavrtela nazaj ..
Ker imamo mame "ribji spomin" za stvari, ki jih je bolje spustiti v pozabo, in "zlato nit", da požlahtnimo one, ki so vredni spominjanja... In tega je, kakorkoli, veliko, veliko več ...

Andrej Rozman-Roza: Nekaj ti moram povedat

Za vsakogar mora obstajat nekdo,  

kateremu tako zaupa,  

da se mu lahko zaupa,  

ko mu je težko.  

Za vsakogar mora obstajat nekdo,  

ki ga razume in posluša,  

ko mu je zmrznjena duša  

in mu je v srcu slabo.  

Nekdo, kateremu lahko zaupa tudi tiste težave,  

ki bi jih najrajši izbrisal iz glave,  

in mu lahko pove tudi to,  

kar ni povedat lahko.  

A pogovarjanje je za človeka  

še bolj pomembno kot obleka  

in hkrati danes redka stvar  

za katero ni potreben denar.  

Pogovarjanje ni le za zabavo,  

zdravilno je tudi, ko imamo težavo  

in se v lastnih mislih dušimo,  

dokler jih še z nekom ne delimo.  

Pogovarjanje je bližina in toplina,  

s pogovarjanjem smo družina in skupina.  

S pogovarjanjem se človek s človekom prepleta,  

s pogovarjanjem smo mreža tudi zunaj interneta.

Pesem, ki jo podpišem ...,s srcem, če je treba ... ;)

Ko se Emavs zgodi pogosteje ...

Ob pusta sem ob jutrih, ponavadi še izpod odeje, pogledala svež posnetek na "Deli Jezusa".
Tudi danes. Velikonočni ponedeljek. Emavs. Iti v Emavs. Dodelana podoba v glavi pač ...
A spodnje besede so mi odprle nov pogled, ko si moram priznat', da tak "Emavs", naj si bo včasih kot odmik, kdaj kot trenutni pobeg iz nevihtne teže dneva, polnjenje baterij ali iskanje rešitve, imam, poznam, koristim ...
 "Tvoj zemljevid ... ali tvoja pot kdaj zapelje tudi v Emavs? Pot, po kateri jo mahneš, da pozabiš vse skrbi, bolečino, žalost, dvome ... Ali pelje po ravnem, v hrib, je prašna ali vzdrževana, makadam ali vroč asfalt, gozdna stezica pod visokimi smrekami, skalnata steza v hribe ...
Pa te kdaj postane strah, ko zaviješ na to pot? Zaupaš, da je On s teboj in bo ovinek tvoje poti usmeril tako, da bo prav in lepo?" (Deli Jezusa)

Moj, datumsko ne na Veliko noč vezan "Emavs" se začne z zategovanjem vezalk, nato se le še potipam po žepih in se, po par desetih položnih metrih, zagrizem v hrib ...
Med sopihanjem po samotni gozdni poti,
ko misel na srečanje z divjimi prašiči odrivam iz glave,
med prsti, skorajda zlogaje, "mečkam" jagode in se kdaj mrmraje ali polglasno pogovarjam, kregam, iščem rešitve ;-), bodisi s sabo ali z Njim, ter se  občasno prisilim, da pogledam navzgor ali v daljavo ...
No, občasno me zamika, da bi tisto, kar se nabira v meni, sprostila še na druge načine ... ;) A ker ni stoodstotne garancije, da se po gozdu ne potika se kak drug, meni podoben samotar, nemira raje ne sproščam na opazen ali slišen način... :-D
In vedno se domov, po zgolj dobri uri, vrnem drugačna, mirnejša.
Zgodi se, redko sicer, da se tegoba kot da razblini, a največkrat se vrnem z zaupanjem, da je že za kaj dobro, da bo tako, kot je prav ...
In nebo naenkrat ni več tako sivo ...
Dotaknilo se me je "rešenje", oplazilo me je upanje ..., da "moj veliki petek" ne more trajati v nedogled ...

Ja, velikokrat Ga ne spoznam, ko znova in znova najde nov način, da mi prihaja naproti ...
Kdaj v šepetu vetra,
drugič v jasnini pomladnega jutra, ko očarana od lepote stvarstva le nemo zrem, a najpogosteje po bližini, besedi drugega ...
A "izdaja" Ga mir, ki za Njim ostaja kot dehteč vonj za vejico cvetočega jasmina,
"izdaja" ga odsotnost strahu pred tem, kar bi lahko prinesel jutrišnji dan ...

In do tam, ko si, z lahkotnejšim korakom, ko se z druge strani bližam domu, morem začeti brundat' ni več daleč ...
In od  danes ima "moj krog" ime Emavs. :-)

Kot apostol Peter, ki podvomi...in se prične potapljat' ...

Lahko bi že vedela ... Vedela, da bom dobila lekcijo, da bo Življenje našlo način, da ego, ki se bi le skušal začeti bohotiti, "poškropi" z odmerkom, ki vselej "prime" kot boom efekt ... Da me bo iznenada, nepripravljeno, postavilo v učilnico življenja, kjer lekcije deli ponižnost ...

Na trenutke mi je godil občutek, da par iz ure v uro provocirajočih "kalibrov" nekako obvladujem, da je vse pod "kontrolo".
In kar je najpomembneje, da bo "mularija" od naših ur odnesla nekaj za življenje, da jim bo Jezus, če Zanj doma, nekateri, redko ali nikoli ne slišijo, vsaj malce bolj blizu.
Ja, včasih se počutim bolj v vlogi mame, ki odgovarja na neskončno vrsto "zakajev in kajev", ko se otroku odpira nov svet ...
In žal je svet, ki vključuje vse kar le "diši" po Večnem, kateremu od veroukarjev ne samo nov, ampak kdaj celo popolnoma tuj ..., ter mu je Jezus in njegova odrešenjska zgodba kot kitajske pismenke komu izmed nas, ki smo zrasli v tradicionalno krščanskih družinah. (Sodobni svet Boga zmotno tlači, ker da je vera "privat' stvar", za domače zidove, ali še bolje za zapahnjena cerkvena vrata. A je, če ga želimo, ali vsaj skušamo vero res živeti, še kako del vsakdana.)

Razumem, da so roke "malih bučk" ki so komaj prestopile šolski prag, okorne, ko se pokrižajo,
da v kropilnik pobegne več kot en prstek, ;)
ter da je težko biti tiho, kaj šele pri miru ...
Sploh še, če z lahkoto prešteje kolikokrat je videl cerkev od znotraj ...
A otožnost me preplavi, ko mi predrzen fant, ki počasi stopica proti zadnji triadi, in na dva tedna s težavo, ali pa sploh ne, izpusti enega od osmih žogobrcastih treningov, da bi našel čas za veroučno uro, jeclja, ko moli očenaš, hkrati pa skoraj še v isti sapi govori o zakramentu svete birme ... In se, za povrh, pohvali, da pri maši nikol' ni bil ...
V tistem trenutku bi ga, ko se mi je podzavestno, v glavi, postavilo vprašanje:"Otrok pa kaj ti sploh delaš tu?", z lahkoto poslala ven, domov ...
A bolj učinkovit bi bil način, ki bi starše zbezal od doma ...
Tu načrtovanje pogori, ker se ne obnese nič kar bi bilo "muz". To je stvar srca. Predvsem pa Božje domišljije. In v njo ne dvomim ... :) Ne več.

Priznam, v takih trenutkih me spreleti, da "se ne grem več",  da bolje, da ostajam doma in dam hrbet in noge pod pravi kot, ter se dam na "off". Ker se zdi kot da nima smisla...
V takih trenutkih je na preiskušnji moja vera. In to še posebej, ko si izberem zorni kot, ki ni moj in mi niti ne pripada ...
 Moja naloga je, da sejem, zaupam, izročam.
Rast daje nekdo Drug.
In zagotovo bo našel način, da najde pot do teh mladih, ki nič krivi plačujejo ceno, ker so starši v življenju njihovih družin pri postavljanju lestvice prioritet izgubili kompas ...

Vem, da jih bo On čakal in iskal. Tudi na nogometnem igrišču, če bo treba.
In tu jemljem pogum za dni, ko se sama sebi zdim kot redar med cerkvenimi klopmi, za koga drugega pa "cerkvena miš". :)

Ko se glasba ali besede dotaknejo ...

Včasih se zgodi, da me pesem, kdaj tudi brez da bi razumela eno samo besedo besedila, prevzame, skoraj posrka vase in vrtim si jo znova in znova ... Mogoče bi se lahko reklo, da mi je pisana na kožo in bi jo bilo torej moč primerjati s popularnimi tattoji ... A je mnogo več kot skrbno izbran, z natančno potezo izrisan motiv na delčku človekove kože ... Je kot tisto nekaj, kot delček najglobjega bistva v človeku, ki ga kdaj niti ni mogoče ujeti v besede, ampak človek sam pri sebi preprosto čuti, da je to to...

 Podobno je s knjigo ...
Včasih lahkotno obračanje strani, učinek pa podoben kot če bi prebiral rumene trače, ko se zdi, da bi bilo bolje, če bi človek tiste minute sladko prespal in se vsaj spočil, kot pa da si je glavo in srce "polnil" z balastom, ki ne le da ga niti malo ne "žlahtni", ampak ga kdaj celo kuži z nemirom ali pa mu počasi "pere" možgane, ter je tako vedno manj sposoben uporabe lastnega mozga, vedno manj kritičen do anomalij sodobne družbe, ter tako vedno bolj, kot sledeča ovca v čredi, toleranten do marsičesa, kar postaja, čeprav skregano z zdravo kmečko pametjo, vedno bolj "normalno", ker pa to danes "itak" že skoraj "vsi" počnejo ...
Spet drugič, kljub nameri, človek enostavno ne "začuti knjige", ne najde avtorjeve "rdeče niti", ter tako "v knjigi" z nelagodjem ostaja zgolj "tujec" in jo posledično odloži mnogo pred zadnjo piko ...
 Ko se znajdem v enem od zgornjih dveh primerov, se mi vedno malce "zasmili" drevo, ki je "padlo" za plemenit namen, da bi med ljudi prineslo besede, pa se nato izkaže, da je več koristi od papirja na rolicah, kot pa od v lepe platnice vezanega "šunta" ali s fotografijami prezapolnjenih snopičev dobro prodajane, vsakotedenske prazne slame razno raznih revij ...

 A ko je v knjigi, ki pristane v dlaneh, ujet delček "biti", je branje užitek, ki je kot bi bil z nekom, ko čas prehitro teče,  ker kot da je sorodna duša ... :)
Ne spadam mednje, ki knjige "žvečijo", ter se kdaj med obračanjem strani vrnejo tudi za nekaj odstavkov ali poglavij nazaj, da bi znova in znova okušali že prebrane besede, ampak sodim med "bedake", ki se, večkrat že pred polovico knjige, odločijo, da bo zadnji piki znova, še enkrat, sledil uvod ... :)
In ob branju na "repeat", podobno kot pri že ničkolikokrat slišani pesmi, se vedno najde nekaj, kar je kot bi prebral ali slišal prvič, nekaj, kar človeka napolni  s tistim posebnim občutkom, ko ve, da je bilo vredno, da se je, če uporabim sodobno merilo, "splačalo"...

Vabim te, da si tako "odmerke s tiskarsko barvo" kot tudi v note ujete zgodbe,  vsaj občasno, navkljub vedno prekratkim dnevom, privoščiš.
Dokler je še čas.
Ker ni nič samoumevno.
Niti da so knjige vsem dostopne, še manj da ti "svetijo" oči ter da nisi ujet v svet tišine.
Ker VSE JE, če pogledaš s prave strani, DAR.