Preskok od podob do misli ...

Gledam bikce, ki se od včeraj, po zimskem "zaporu", spet veselijo "svobode". In jo, čeprav omejeno z žico, cenijo. A "žice" se od lani, izkustveno, spomnijo ...
In se mi zdi, da velikokrat mi, ljudje, nismo tako brihtni kot ti rogateži, ki so, če črno zamenjamo z lila, original za na tablico čokolade z ženskim imenom ...

Kot starš se, kot da vedno pogosteje, najdem tudi v vlogi onega, ki postavlja meje. Meje do koder se sme. A ni tako preprosto kot nabiti količke in jih povezati z žico ...
Kar rahlo nelagodno mi je, ko se spomnim, da sem, sploh ob prvorojenki, nekako verjela,  da ob krčih, zobkih, buškah... okušam enega izmed težjih obdobij starševstva ...
A ni težko le, ko ti otrok še ne zmore povedat', ampak tudi ko mu ti, nekaj več kot deset let kasneje, ne moreš česa dopovedat'...
Ni težko le naučit' ga izgovarjat' vse glasove, ampak tudi doseči, da jih povezuje v zloge, ki se zlijejo v besede, ki gredo včasih teže z jezika ... Oprosti, hvala in prosim že spadajo mednje ...
Ni umetnost le strenirati ga do tam, da veš, da obvlada, naj si bo plinski štedilnik ali krmiljenje sesalca, ampak še bolj privzgojiti mu zavest do soodgovornosti za skupno dobro, ko pa je laže le koristiti "all inclusive" ter le virtualno sejati polja ali skrbeti za čredo konj ... Pa še smrdiš ne. ;)

Ja, tudi v starševstvu pridejo trenutki,  ko bi se zjokal, ko se počutiš podobno kot kmet, ki nemočno opazuje kako toča klesti polja, ki jih je s vso ljubeznijo negoval ...
In še nekaj skupnega imava s tem, ki spoštljivo polaga v zemljo drobna semena.
Sva le v vlogi sejalca. Rast daje Nekdo drug ...

Vem, da se kdaj motim, da delam napake. Tudi v vzgoji. A zaupam Vanj. In izročam.  Ter molim zanje, tudi,ali pa še bolj, takrat, ko se upirajo ...
In čakajo me pestra leta... Ko se bo "jasnilo" pri enem, bo "grmelo" pri drugem...  Bo pač teta Puber kar nekaj let prebivala pod našo streho.
In že zdaj vem, da, ko sem bom, po določenem obdobju, ozirala nazaj na ta čas, bom tako hvaležna zanj, da bi ga, če bi bilo  mogoče zavrtela nazaj ..
Ker imamo mame "ribji spomin" za stvari, ki jih je bolje spustiti v pozabo, in "zlato nit", da požlahtnimo one, ki so vredni spominjanja... In tega je, kakorkoli, veliko, veliko več ...