Kot apostol Peter, ki podvomi...in se prične potapljat' ...

Lahko bi že vedela ... Vedela, da bom dobila lekcijo, da bo Življenje našlo način, da ego, ki se bi le skušal začeti bohotiti, "poškropi" z odmerkom, ki vselej "prime" kot boom efekt ... Da me bo iznenada, nepripravljeno, postavilo v učilnico življenja, kjer lekcije deli ponižnost ...

Na trenutke mi je godil občutek, da par iz ure v uro provocirajočih "kalibrov" nekako obvladujem, da je vse pod "kontrolo".
In kar je najpomembneje, da bo "mularija" od naših ur odnesla nekaj za življenje, da jim bo Jezus, če Zanj doma, nekateri, redko ali nikoli ne slišijo, vsaj malce bolj blizu.
Ja, včasih se počutim bolj v vlogi mame, ki odgovarja na neskončno vrsto "zakajev in kajev", ko se otroku odpira nov svet ...
In žal je svet, ki vključuje vse kar le "diši" po Večnem, kateremu od veroukarjev ne samo nov, ampak kdaj celo popolnoma tuj ..., ter mu je Jezus in njegova odrešenjska zgodba kot kitajske pismenke komu izmed nas, ki smo zrasli v tradicionalno krščanskih družinah. (Sodobni svet Boga zmotno tlači, ker da je vera "privat' stvar", za domače zidove, ali še bolje za zapahnjena cerkvena vrata. A je, če ga želimo, ali vsaj skušamo vero res živeti, še kako del vsakdana.)

Razumem, da so roke "malih bučk" ki so komaj prestopile šolski prag, okorne, ko se pokrižajo,
da v kropilnik pobegne več kot en prstek, ;)
ter da je težko biti tiho, kaj šele pri miru ...
Sploh še, če z lahkoto prešteje kolikokrat je videl cerkev od znotraj ...
A otožnost me preplavi, ko mi predrzen fant, ki počasi stopica proti zadnji triadi, in na dva tedna s težavo, ali pa sploh ne, izpusti enega od osmih žogobrcastih treningov, da bi našel čas za veroučno uro, jeclja, ko moli očenaš, hkrati pa skoraj še v isti sapi govori o zakramentu svete birme ... In se, za povrh, pohvali, da pri maši nikol' ni bil ...
V tistem trenutku bi ga, ko se mi je podzavestno, v glavi, postavilo vprašanje:"Otrok pa kaj ti sploh delaš tu?", z lahkoto poslala ven, domov ...
A bolj učinkovit bi bil način, ki bi starše zbezal od doma ...
Tu načrtovanje pogori, ker se ne obnese nič kar bi bilo "muz". To je stvar srca. Predvsem pa Božje domišljije. In v njo ne dvomim ... :) Ne več.

Priznam, v takih trenutkih me spreleti, da "se ne grem več",  da bolje, da ostajam doma in dam hrbet in noge pod pravi kot, ter se dam na "off". Ker se zdi kot da nima smisla...
V takih trenutkih je na preiskušnji moja vera. In to še posebej, ko si izberem zorni kot, ki ni moj in mi niti ne pripada ...
 Moja naloga je, da sejem, zaupam, izročam.
Rast daje nekdo Drug.
In zagotovo bo našel način, da najde pot do teh mladih, ki nič krivi plačujejo ceno, ker so starši v življenju njihovih družin pri postavljanju lestvice prioritet izgubili kompas ...

Vem, da jih bo On čakal in iskal. Tudi na nogometnem igrišču, če bo treba.
In tu jemljem pogum za dni, ko se sama sebi zdim kot redar med cerkvenimi klopmi, za koga drugega pa "cerkvena miš". :)