Ko se Emavs zgodi pogosteje ...

Ob pusta sem ob jutrih, ponavadi še izpod odeje, pogledala svež posnetek na "Deli Jezusa".
Tudi danes. Velikonočni ponedeljek. Emavs. Iti v Emavs. Dodelana podoba v glavi pač ...
A spodnje besede so mi odprle nov pogled, ko si moram priznat', da tak "Emavs", naj si bo včasih kot odmik, kdaj kot trenutni pobeg iz nevihtne teže dneva, polnjenje baterij ali iskanje rešitve, imam, poznam, koristim ...
 "Tvoj zemljevid ... ali tvoja pot kdaj zapelje tudi v Emavs? Pot, po kateri jo mahneš, da pozabiš vse skrbi, bolečino, žalost, dvome ... Ali pelje po ravnem, v hrib, je prašna ali vzdrževana, makadam ali vroč asfalt, gozdna stezica pod visokimi smrekami, skalnata steza v hribe ...
Pa te kdaj postane strah, ko zaviješ na to pot? Zaupaš, da je On s teboj in bo ovinek tvoje poti usmeril tako, da bo prav in lepo?" (Deli Jezusa)

Moj, datumsko ne na Veliko noč vezan "Emavs" se začne z zategovanjem vezalk, nato se le še potipam po žepih in se, po par desetih položnih metrih, zagrizem v hrib ...
Med sopihanjem po samotni gozdni poti,
ko misel na srečanje z divjimi prašiči odrivam iz glave,
med prsti, skorajda zlogaje, "mečkam" jagode in se kdaj mrmraje ali polglasno pogovarjam, kregam, iščem rešitve ;-), bodisi s sabo ali z Njim, ter se  občasno prisilim, da pogledam navzgor ali v daljavo ...
No, občasno me zamika, da bi tisto, kar se nabira v meni, sprostila še na druge načine ... ;) A ker ni stoodstotne garancije, da se po gozdu ne potika se kak drug, meni podoben samotar, nemira raje ne sproščam na opazen ali slišen način... :-D
In vedno se domov, po zgolj dobri uri, vrnem drugačna, mirnejša.
Zgodi se, redko sicer, da se tegoba kot da razblini, a največkrat se vrnem z zaupanjem, da je že za kaj dobro, da bo tako, kot je prav ...
In nebo naenkrat ni več tako sivo ...
Dotaknilo se me je "rešenje", oplazilo me je upanje ..., da "moj veliki petek" ne more trajati v nedogled ...

Ja, velikokrat Ga ne spoznam, ko znova in znova najde nov način, da mi prihaja naproti ...
Kdaj v šepetu vetra,
drugič v jasnini pomladnega jutra, ko očarana od lepote stvarstva le nemo zrem, a najpogosteje po bližini, besedi drugega ...
A "izdaja" Ga mir, ki za Njim ostaja kot dehteč vonj za vejico cvetočega jasmina,
"izdaja" ga odsotnost strahu pred tem, kar bi lahko prinesel jutrišnji dan ...

In do tam, ko si, z lahkotnejšim korakom, ko se z druge strani bližam domu, morem začeti brundat' ni več daleč ...
In od  danes ima "moj krog" ime Emavs. :-)