Ko se glasba ali besede dotaknejo ...

Včasih se zgodi, da me pesem, kdaj tudi brez da bi razumela eno samo besedo besedila, prevzame, skoraj posrka vase in vrtim si jo znova in znova ... Mogoče bi se lahko reklo, da mi je pisana na kožo in bi jo bilo torej moč primerjati s popularnimi tattoji ... A je mnogo več kot skrbno izbran, z natančno potezo izrisan motiv na delčku človekove kože ... Je kot tisto nekaj, kot delček najglobjega bistva v človeku, ki ga kdaj niti ni mogoče ujeti v besede, ampak človek sam pri sebi preprosto čuti, da je to to...

 Podobno je s knjigo ...
Včasih lahkotno obračanje strani, učinek pa podoben kot če bi prebiral rumene trače, ko se zdi, da bi bilo bolje, če bi človek tiste minute sladko prespal in se vsaj spočil, kot pa da si je glavo in srce "polnil" z balastom, ki ne le da ga niti malo ne "žlahtni", ampak ga kdaj celo kuži z nemirom ali pa mu počasi "pere" možgane, ter je tako vedno manj sposoben uporabe lastnega mozga, vedno manj kritičen do anomalij sodobne družbe, ter tako vedno bolj, kot sledeča ovca v čredi, toleranten do marsičesa, kar postaja, čeprav skregano z zdravo kmečko pametjo, vedno bolj "normalno", ker pa to danes "itak" že skoraj "vsi" počnejo ...
Spet drugič, kljub nameri, človek enostavno ne "začuti knjige", ne najde avtorjeve "rdeče niti", ter tako "v knjigi" z nelagodjem ostaja zgolj "tujec" in jo posledično odloži mnogo pred zadnjo piko ...
 Ko se znajdem v enem od zgornjih dveh primerov, se mi vedno malce "zasmili" drevo, ki je "padlo" za plemenit namen, da bi med ljudi prineslo besede, pa se nato izkaže, da je več koristi od papirja na rolicah, kot pa od v lepe platnice vezanega "šunta" ali s fotografijami prezapolnjenih snopičev dobro prodajane, vsakotedenske prazne slame razno raznih revij ...

 A ko je v knjigi, ki pristane v dlaneh, ujet delček "biti", je branje užitek, ki je kot bi bil z nekom, ko čas prehitro teče,  ker kot da je sorodna duša ... :)
Ne spadam mednje, ki knjige "žvečijo", ter se kdaj med obračanjem strani vrnejo tudi za nekaj odstavkov ali poglavij nazaj, da bi znova in znova okušali že prebrane besede, ampak sodim med "bedake", ki se, večkrat že pred polovico knjige, odločijo, da bo zadnji piki znova, še enkrat, sledil uvod ... :)
In ob branju na "repeat", podobno kot pri že ničkolikokrat slišani pesmi, se vedno najde nekaj, kar je kot bi prebral ali slišal prvič, nekaj, kar človeka napolni  s tistim posebnim občutkom, ko ve, da je bilo vredno, da se je, če uporabim sodobno merilo, "splačalo"...

Vabim te, da si tako "odmerke s tiskarsko barvo" kot tudi v note ujete zgodbe,  vsaj občasno, navkljub vedno prekratkim dnevom, privoščiš.
Dokler je še čas.
Ker ni nič samoumevno.
Niti da so knjige vsem dostopne, še manj da ti "svetijo" oči ter da nisi ujet v svet tišine.
Ker VSE JE, če pogledaš s prave strani, DAR.