Ko "preveč" razmišljaš...

Večkrat, ko mi pozornost pritegne kaj od tega, kar mi kasneje zaposljuje misli, prihajam do podobnega "zaključka"...
Pa nočem bit' pametna. Nasprotno. Prej bi lahko s prstom najprej pokazala nase, ker kot da se glavni "trdi orehi" iz čisto povprečnega, čisto mojega vsakdana odslikavajo tudi v senci dejanj še koga oz. se kot da, včasih, odražajo v funkcioniranju človeka tako na osebni, partnerski, družinski, poslovni, državni... ravni; kot da imajo mnoge tegobe isti "koren", ki pa ni in ne more biti opravičen v "saj vsi tako delajo".
"Kam pes taco moli?"
Ne bom odkrila tople vode, a da so se s podobim ukvarjali že "od nekdaj", pove že starozavezni psalmist (Ps15), ko našteva te, ki ne bodo nikoli omahnili: kdor ne spreminja prisege, čeprav mu je to v škodo, ne sprejema podkupnine, ne posoja oderuško...
"Od nekdaj", ja. A z eno razliko. Danes marsikaj od tega ne le toleriramo, ampak celo odobravamo:
"...če se imata pa rada...", pa čeprav za sabo puščata prelomljene dane besede in razrita domača ognjišča ter potoke solz...?
"...se je pač znašel..."za nekoga, ki se je okoristil s položajem...?
...
...
Ta "isti koren" je nesvetost dane besede, obljube, zaveze..., ki je, dokler je "luštno", dokler gre gladko, ni težko držati...
 In tega se začnemo učiti že kot "mali Janezeki", že ko smo še "smrkavi" za ušesom in je peskovnik tako vabljiv, da je odnesti smeti prej napor;

foto:splet

to potrjujemo oz. utrjujemo-ali pa ne, ko oz. če nam/jim, kot od digitalnega sveta omamljenim najstnikom zmanjka časa  za geografijo,  pa starši pomagajo/mo-ali pa ne "držati žakelj" s potuho neupravičenega opravičila...

Držati besedo. Biti v malem in iz malega zvest.
Tudi če si se z obljubo prenaglil ali zmotil.
"Biti mož."
Ponuditi roko in ne "crkjeno" ribo..
Ne glede na spol. Ker smo in moramo biti tu enaki.
Beseda, roka, obljuba (celo dvignjen sandal v času svetopisemske Rute), podpis, pogodba, zaveza, prisega...
"Biti mož beseda" je rešitev mnogih težav,
je jez, ki zadržuje potoke gorja, a ne izključuje znoja...,
"biti mož beseda" je tisto s čimer lahko vsi spreminjamo svet...

A da me je težko razumeti? ;) To že vem. ;)

Henry Rider Haggard: DEKLE Z BISERI

Ena izmed "varovalk", s katero se skušam brzdati pri nakupu knjig je, da si je romane, načeloma, bolj modro izposoditi v knjižnici, ko pa jih večino preberem le enkrat ... A spet ( za dobre knjige imam zgleda res "nos" ;) ) mi je prišla  v roke knjiga, kjer ta "varovalka pregori"... Ker je, vsaj zame, več kot zgolj zgodovinsko-ljubezenski roman: Dekle z biseri.

Zapletena zgodba o dekletu z imenom Mirijam se dogaja v 1.stoletju po Kristusu. Mati umre na dan njenega rojstva, očeta ubijejo, ker ni skrival, da je kristjan, že pred njenim rojstvom. Njegova kri se tako rekoč drži tudi rok njenega judovskega dedka po materini strani ... Mati jo prepusti v varstvo svoji zvesti služabnici Nehušti, ter ji naroči, poleg tega, da  naj ji bo dobra mati in jo vzgoji v veri njenih staršev, tudi, da je poslednja želja nje in njenega pokojnega moža ta, da se Mirijam, če odraste, poroči z bratom po veri, ter obljubi, da jo bo tako spremljal blagoslov njenih staršev, ki sta zaradi vere v Križanega izgubila življenje... Pošlje ju do njenega strica Itijela, ki je pripadal esenom, da bi ji bil pri tem v pomoč...
V knjigi, kjer se za srce lepe, srčne in pogumne Mirijam borita Kaleb, njen prijatelj iz otroštva, ter rimsku stotnik Mark, ki ga ljubi tudi Mirijam, a ji materina poslednja volja preprečuje poroko z njim, zapletov ne manjka ... Njena zgodba se prepleta z zgodbami rimskega imperija, Judov in osovraženih kristjanov, ter doseže vrhunec, ko se, potem ko je rešila stotnika Marka, sama znajde v rokah Rimljanov, kot ujetnica, ter se posledično, po "paradi" vojnega izplena cesarjevega sina Tita, znajde na trgu sužnjev v Rimu. Odkupi jo, z Markovim zlatom, sama Nehušta; Mark pa, ker si je drznil odkupiti dekle, ki jo je nagledal Domicijan, drugi sin cesarja Vespasijana, pristane v ječi in je nazadnje iz Rima izgnan za tri leta ... Zapušča ga potem, ko je, ker je menil da je Mirijam mrtva, Kaleb vstopil v Markovo hišo in bil namesto Marka ubit po Domicijanovi spletki ... Mark potem, ko je že sprejel krst, odhaja vdan v Božjo voljo, a ne ve, da so bile resnice o potopu ladje, ki je v svobodo onstran morja vodila njegovo ljubezen, napačne... Ko se nepričakovano snideta, za poroko ni več ovir...

In kaj je tisto, kar preseže "nalepko" roman? Vznemirja, sprašuje še potem, ko obrneš zadnjo stran...  Koliko jaz dam na besedo poslednje volje koga? Koliko na obljubo? Koliko na blagoslov? Koliko na "bisere", ki so mi jih neizbrisno nadeli ob krstu?
Vsak ve zase...

*Knjiga je izšla pri založbi Družina.

Čudodelnik s Primskovega

Čedalje pogosteje, sploh ko se v knjižnici znajdem v vrsti čakajočih za katero izmed bolj svežih in branih knjižnih novosti, me spreleti občutek, da s knjigo "delamo" slično kot z dnevno izhajajočim časnikom, ki je zanimiv le danes in mogoče še jutri ... In tako bi za mnoge knjige s kvalitetno vsebino lahko veljalo kaj podobnega kot za "bisere med svinjami"...

Ena izmed takih, po krivici pozabljenih, je knjiga o med 1819 in 1890 živečem Juriju Humarju, katere drugi natis je izšel leta 1998, trideset let po prvi izdaji, pri Mohorjevi iz Celovca.
In kdo je ta Humar, ki se ga je že za časa življenja prijelo ime Čudodelnik s Primskovega? Nobeno pretiravanje bi ne bilo označiti ga za enega izmed velikih Slovencev tistega stoletja. Danes bi mu rekli izreden radiostezist, bioenergetik, jasnovidec, hipnotizer, telepat.., a za tiste čase je bil spoštovan primskovski duhovnik, ki je svoje zdravilne sposobnosti pripisoval magnetizmu (kot zanimivost: brkov si nikoli ni bril z britvijo, ampak le strigel s škarjami, saj se je zaradi neverjetno močnega magnetizma v sebi bal, da bi se z britvijo poškodoval) in jih hvaležno, kot Božje darove, brez da bi kdajkoli sprejel kakšno plačilo v denarju, uporabljal v dobro sočloveka. Najprej, v začetku odkrivanja svojih darov, je ozdravljal tako, da je obolelo mesto gladil, kasneje je svoje moči prenašal na kruh in papir, ki so ga nato zauživali po njegovih navodilih... K njemu so po pomoč, tudi po nasvetu zdravnikov, ki so izčrpali vse poznane možnosti, prihajali od blizu in daleč, tudi z Dunaja in celo s španskega dvora. Pomagal ni le pri boleznih, ampak tudi pri skrhanih odnosih med zakonci in sosedi, pri tožbah in celo tako da je s svojo močjo, ki jo je usmeril v različne predmete, ki so jih po njegovih navodilih položili kje v bližini, odganjal tatove... Ko je tatu zalotil v domačem župnišču, ga je kot da "prikoval" na trato pred župniščem, zapovedal zvoniti z velikim zvonom, da so ljudje drli na kup....in ga šele potem "izpustil"... 😁 Podobno si je "privoščil" npr. žandarja, ki sta prišla iz Litije z namenom, da ga odvedeta s sabo, a obsedela za mizo... V avstrijskem Gradcu je s pogledom onesposobil dva izmed onih na sodniji, ki bi naslednje jutro bila njegova nasprotnika, tako, da zjutraj, valjajoča se od smeha, nista bila sposobna zlesti iz postelje...in sta njuni ženi prišli prositi ga, da naj ju "reši"...😁

Velik del knjige predstavljajo prepisi njegovih pisem sorodnikom, ki jim jih je potem, ko so začeli prestrezati njegova pisma, pisal v cirilici in celo s sanskrtskimi črkami. Iz njih veje njegova srčna skrb za srečno večnost slehernega, ki jo, glede na stan naslovnika, prepleta z nauki zakoncem ali nasveti o gospodarjenju ali npr.izbiri semen. Mednje kot iskrice doda pripetljaje z ljudmi, ki pri njem iščejo pomoči. Te se včasih berejo kot neverjetne zgodbe. 😉

In kaj knjiga pusti bralcu? Najprej širi obzorje o velikih možeh našega naroda. Kot drugo pa sprašuje slehernega o njegovem odnosu do teh, ki trdijo da imajo "nadpovprečno" razvite določene darove, saj potrjuje, da ni moč vse zmetati v en koš...
In Primskovo postane kraj, kamor si želiš enkrat poromat'... Za časa življenja je namreč Humar obljubil, da bo iz nebes še bolj pomagal vsem, ki se bodo k njemu obračali po pomoč. In to, verjetno, vedo tudi mnogi od teh, ki se iz leta v leto na Primskovem ustavljajo ob plošči, ki z njegovim imenom priča o poslednjem mestu počitka velikega človeka, ki je vabil k ljubezni do Boga in bližnjega kot edini popotnici v večnost...

Ko zaradi enega klika misel odtava, se prepusti...in rodi...

Bila so obdobja, ko so me na poseben način privlačile zgodbe, sploh knjige (no, filmi še vedno ;)), ki so iz mojih oči izvabljale potoke solz ... In zdi se, da je toliko neizpolnjenih hrepenenj, toliko nesrečnih ljubezni, pa sploh ni najbolj pomembno, če so resnične ali ne, kot da nesmrtnih prav zato, ker so popisane v zgodbah ... In verjetno so zanimive ne le, ker bi zadovoljile radovednost, ampak ker se v njih, na momente, če si priznamo ali ne, lahko prepoznamo ...
A v različnih obdobjih na iste "razmere" kot da gledaš iz različnih zornih kotov ... Takrat, pred leti, na določene vidike namreč niti pomislila nisem, ampak le sočustvovala. Najbolj z onimi, ki jim je ljubezen povzročala bol ... In skoraj čutila metuljčke v trebuhu s tistimi, ki so živeli svoje sanje ...

Vse to mi je prišlo na misel pred dnevi, ko sem na branem slovenskem portalu, v stilu "Lady", naletela na podeljene vtise poroke. Skozi oči neveste. In z zanimanjem preletela številčne komentarje, ki so, navkljub različnim tisočem, ki jih je "vzel" poročni dan, imeli eno skupno točko. Vse poroke so bile sanjske, nihče ne bi spremenil ničesar ...
Prav je tako.
A sanjske postanejo zaradi osebe ob tebi in ne zaradi "elvisa" ali nekajmetrske tančice na elitni lokaciji ...
Zanimiv bi bil še en podatek, ki pa bi tako in tako mejil že na na anketo ;) ... Zanimivo bi bilo vedeti kako dolgo te zveze trajajo, koliki izmed njih so si s "sanjskim dnem" želeli izbrisati iz spomina preteklost, ki spominja na "pogorišče", in začeti na novo ...
Ja, z leti na marsikaj gledaš drugače ...
Kaj pomaga, če srce, v tajnosti gori, izgoreva, krvavi iz in zaradi ljubezni do nekoga, ki o tem nič ne ve?
Kaj pomagajo stotine verzov, če nikoli ne pridejo do pravih ušes?
Kaj pomaga, če človek zgolj čaka in jadikuje nad usodo podobno kot hribovski, že pokojni možak, ki je ostal "živ" v spominu prav zaradi izjave s katero se je večkrat glasno "smešil", ko ni tajil, da je po poroki čakal, da bo boljše ... To je namreč večkrat slišal preden je izrekel svoj "ja"...

Ljudje smo odgovorni za lastno srečo. A nič bolj kot za srečo drugega.
In tu marsikaj dobi svoj smisel, tu ljubezen postane "norost", tu, mogoče, kdaj pokoplje sanje.
Z razlogom.
Da zmorejo oživeti kakšne druge. Četudi ne čisto njemu lastne.
In takrat je občutek božanski in ne le sanjski. :)

Iz vsakdana ... :)

Kot da ima september eno posebno "moč", kot da, vsako leto znova, pospeši kolesje družinskega vsakdana ... Naenkrat se "vse" vrti okrog urnikov in obveznosti otrok.
Normalno?
Mogoče, dokler otroci pretirano skrb staršev-z leti na najst se to večkrat priplazi, ne poskušajo začeti obračati v svoj prid ... In živijo kot bi bil starš, pogosteje mama-vsaj pri nas, zunanji trdi disk...

Zakaj bi si nastavil budilko, če je nevarno, da jo preslišiš, ko pa lahko brezskrbno spiš, saj te lahko zbudi mama...
Zakaj bi vprašal, kaj šele poprosil, če te zapeljejo, ko pa bo itak mama gledala na uro in te, nazadnje, skoraj prosila, da pohiti, ker boš zamudil ...
Zakaj bi?
Zakaj bi dvignil tazadnjo in pospravil z mize, ko pa bo nazadnje, čeprav med samogovori, ki jih itak z lahkoto preslišiš, pospravila sama?
Zakaj bi se spustil v "globine", k vznožju peči, ko pa topla voda nazadnje itak bo?
Zakaj bi plačal račun za svoj telefon, ko pa ga bo, ker že itak zamujaš, eden od staršev?
Ja, se bo zagotovo našel kdo s vprašanjem, če mi je kaj od tega težko.
Ne. Ni mi.
Se mi zdi pa neumno. Sploh ko nas odrasle priganja čas, parkrat po par rok, s preobiljem pravic, pa "polako" živi na "easy"...
Ker sem trdno prepričana, da to za življenje ni dobro,
saj se hitro zgodi, da se stopnjuje do tam, ko brez težave, iz ljubega miru, sicer daješ obljube, a s figo v žepu ... in se učiš, iz malega in po malem, biti ne-zvest dani besedi ... Da ne govorimo o lenobi, ki se izza vratu pretihotapi v vse ude mladega, moči polnega človeka, ki brez sramu "zabušava" tudi medtem, ko babica z osmimi križi izkopava krompir ...

Dejanja brezpogojne ljubezni zame niti približno ne pomenijo, da IQ spustim pod telesno temperaturo,
starši ne le da nis(m)o, ampak niti približno ne smemo biti neskončen servis uslug in družina ne hotel za razvajene petičneže, ampak je dom toplo zavetje, kjer se, za življenje, učimo empatije, solidarnosti, spoštovanja drug drugega in še kako tudi delovnih navad  ...
Ker vzgoja za življenje, tudi za preživetje, vedno, sploh pa danes, v paradoksnih časih, ko, po eni strani, živimo v (pre)obilju kot še nobena generacija pred nami, a hkrati vzporedno tudi "jamramo" kot še nihče pred nami, zahteva več iznajdljivosti kot kdajkoli prej ...

Ja, realnost je lahko čisto nekaj drugega in mnogo več od selfijev srečnih družin,
realnost je, da imaš z leti starševskega staža mogoče res bolj razbrazdane živce, a hkrati tršo kožo,
ter kdaj pri najmlajšem "zamižiš" pri neživljenjskih "malenkostih", a se hkrati še bolj oklepaš tistega, kar je prestalo tebi lastna cedila nasvetov, principov, načel in izkušenj ...
Realnost je, da si na trenutke, vsaj na tiho v sebi, priznaš, da so tvoje predstave pregorele,
realnost je, da si si vzgojo, starševstvo predstavljal še kako zelo drugače ...
 A kljub vsemu je biti starš najprej darilo.
A nič manj tudi umetnost in garanje ...
Kar pa itak ne verjameš dokler ne poskusiš na svoji koži ...😉
Pa smo spet tam, ko med nami in malimi čmrlji sploh ni take nore razlike. 😀