Ko zaradi enega klika misel odtava, se prepusti...in rodi...

Bila so obdobja, ko so me na poseben način privlačile zgodbe, sploh knjige (no, filmi še vedno ;)), ki so iz mojih oči izvabljale potoke solz ... In zdi se, da je toliko neizpolnjenih hrepenenj, toliko nesrečnih ljubezni, pa sploh ni najbolj pomembno, če so resnične ali ne, kot da nesmrtnih prav zato, ker so popisane v zgodbah ... In verjetno so zanimive ne le, ker bi zadovoljile radovednost, ampak ker se v njih, na momente, če si priznamo ali ne, lahko prepoznamo ...
A v različnih obdobjih na iste "razmere" kot da gledaš iz različnih zornih kotov ... Takrat, pred leti, na določene vidike namreč niti pomislila nisem, ampak le sočustvovala. Najbolj z onimi, ki jim je ljubezen povzročala bol ... In skoraj čutila metuljčke v trebuhu s tistimi, ki so živeli svoje sanje ...

Vse to mi je prišlo na misel pred dnevi, ko sem na branem slovenskem portalu, v stilu "Lady", naletela na podeljene vtise poroke. Skozi oči neveste. In z zanimanjem preletela številčne komentarje, ki so, navkljub različnim tisočem, ki jih je "vzel" poročni dan, imeli eno skupno točko. Vse poroke so bile sanjske, nihče ne bi spremenil ničesar ...
Prav je tako.
A sanjske postanejo zaradi osebe ob tebi in ne zaradi "elvisa" ali nekajmetrske tančice na elitni lokaciji ...
Zanimiv bi bil še en podatek, ki pa bi tako in tako mejil že na na anketo ;) ... Zanimivo bi bilo vedeti kako dolgo te zveze trajajo, koliki izmed njih so si s "sanjskim dnem" želeli izbrisati iz spomina preteklost, ki spominja na "pogorišče", in začeti na novo ...
Ja, z leti na marsikaj gledaš drugače ...
Kaj pomaga, če srce, v tajnosti gori, izgoreva, krvavi iz in zaradi ljubezni do nekoga, ki o tem nič ne ve?
Kaj pomagajo stotine verzov, če nikoli ne pridejo do pravih ušes?
Kaj pomaga, če človek zgolj čaka in jadikuje nad usodo podobno kot hribovski, že pokojni možak, ki je ostal "živ" v spominu prav zaradi izjave s katero se je večkrat glasno "smešil", ko ni tajil, da je po poroki čakal, da bo boljše ... To je namreč večkrat slišal preden je izrekel svoj "ja"...

Ljudje smo odgovorni za lastno srečo. A nič bolj kot za srečo drugega.
In tu marsikaj dobi svoj smisel, tu ljubezen postane "norost", tu, mogoče, kdaj pokoplje sanje.
Z razlogom.
Da zmorejo oživeti kakšne druge. Četudi ne čisto njemu lastne.
In takrat je občutek božanski in ne le sanjski. :)