Ena izmed takih, po krivici pozabljenih, je knjiga o med 1819 in 1890 živečem Juriju Humarju, katere drugi natis je izšel leta 1998, trideset let po prvi izdaji, pri Mohorjevi iz Celovca.
In kdo je ta Humar, ki se ga je že za časa življenja prijelo ime Čudodelnik s Primskovega? Nobeno pretiravanje bi ne bilo označiti ga za enega izmed velikih Slovencev tistega stoletja. Danes bi mu rekli izreden radiostezist, bioenergetik, jasnovidec, hipnotizer, telepat.., a za tiste čase je bil spoštovan primskovski duhovnik, ki je svoje zdravilne sposobnosti pripisoval magnetizmu (kot zanimivost: brkov si nikoli ni bril z britvijo, ampak le strigel s škarjami, saj se je zaradi neverjetno močnega magnetizma v sebi bal, da bi se z britvijo poškodoval) in jih hvaležno, kot Božje darove, brez da bi kdajkoli sprejel kakšno plačilo v denarju, uporabljal v dobro sočloveka. Najprej, v začetku odkrivanja svojih darov, je ozdravljal tako, da je obolelo mesto gladil, kasneje je svoje moči prenašal na kruh in papir, ki so ga nato zauživali po njegovih navodilih... K njemu so po pomoč, tudi po nasvetu zdravnikov, ki so izčrpali vse poznane možnosti, prihajali od blizu in daleč, tudi z Dunaja in celo s španskega dvora. Pomagal ni le pri boleznih, ampak tudi pri skrhanih odnosih med zakonci in sosedi, pri tožbah in celo tako da je s svojo močjo, ki jo je usmeril v različne predmete, ki so jih po njegovih navodilih položili kje v bližini, odganjal tatove... Ko je tatu zalotil v domačem župnišču, ga je kot da "prikoval" na trato pred župniščem, zapovedal zvoniti z velikim zvonom, da so ljudje drli na kup....in ga šele potem "izpustil"... 😁 Podobno si je "privoščil" npr. žandarja, ki sta prišla iz Litije z namenom, da ga odvedeta s sabo, a obsedela za mizo... V avstrijskem Gradcu je s pogledom onesposobil dva izmed onih na sodniji, ki bi naslednje jutro bila njegova nasprotnika, tako, da zjutraj, valjajoča se od smeha, nista bila sposobna zlesti iz postelje...in sta njuni ženi prišli prositi ga, da naj ju "reši"...😁
Velik del knjige predstavljajo prepisi njegovih pisem sorodnikom, ki jim jih je potem, ko so začeli prestrezati njegova pisma, pisal v cirilici in celo s sanskrtskimi črkami. Iz njih veje njegova srčna skrb za srečno večnost slehernega, ki jo, glede na stan naslovnika, prepleta z nauki zakoncem ali nasveti o gospodarjenju ali npr.izbiri semen. Mednje kot iskrice doda pripetljaje z ljudmi, ki pri njem iščejo pomoči. Te se včasih berejo kot neverjetne zgodbe. 😉
In kaj knjiga pusti bralcu? Najprej širi obzorje o velikih možeh našega naroda. Kot drugo pa sprašuje slehernega o njegovem odnosu do teh, ki trdijo da imajo "nadpovprečno" razvite določene darove, saj potrjuje, da ni moč vse zmetati v en koš...
In Primskovo postane kraj, kamor si želiš enkrat poromat'... Za časa življenja je namreč Humar obljubil, da bo iz nebes še bolj pomagal vsem, ki se bodo k njemu obračali po pomoč. In to, verjetno, vedo tudi mnogi od teh, ki se iz leta v leto na Primskovem ustavljajo ob plošči, ki z njegovim imenom priča o poslednjem mestu počitka velikega človeka, ki je vabil k ljubezni do Boga in bližnjega kot edini popotnici v večnost...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)