Iz vsakdana ... :)

Kot da ima september eno posebno "moč", kot da, vsako leto znova, pospeši kolesje družinskega vsakdana ... Naenkrat se "vse" vrti okrog urnikov in obveznosti otrok.
Normalno?
Mogoče, dokler otroci pretirano skrb staršev-z leti na najst se to večkrat priplazi, ne poskušajo začeti obračati v svoj prid ... In živijo kot bi bil starš, pogosteje mama-vsaj pri nas, zunanji trdi disk...

Zakaj bi si nastavil budilko, če je nevarno, da jo preslišiš, ko pa lahko brezskrbno spiš, saj te lahko zbudi mama...
Zakaj bi vprašal, kaj šele poprosil, če te zapeljejo, ko pa bo itak mama gledala na uro in te, nazadnje, skoraj prosila, da pohiti, ker boš zamudil ...
Zakaj bi?
Zakaj bi dvignil tazadnjo in pospravil z mize, ko pa bo nazadnje, čeprav med samogovori, ki jih itak z lahkoto preslišiš, pospravila sama?
Zakaj bi se spustil v "globine", k vznožju peči, ko pa topla voda nazadnje itak bo?
Zakaj bi plačal račun za svoj telefon, ko pa ga bo, ker že itak zamujaš, eden od staršev?
Ja, se bo zagotovo našel kdo s vprašanjem, če mi je kaj od tega težko.
Ne. Ni mi.
Se mi zdi pa neumno. Sploh ko nas odrasle priganja čas, parkrat po par rok, s preobiljem pravic, pa "polako" živi na "easy"...
Ker sem trdno prepričana, da to za življenje ni dobro,
saj se hitro zgodi, da se stopnjuje do tam, ko brez težave, iz ljubega miru, sicer daješ obljube, a s figo v žepu ... in se učiš, iz malega in po malem, biti ne-zvest dani besedi ... Da ne govorimo o lenobi, ki se izza vratu pretihotapi v vse ude mladega, moči polnega človeka, ki brez sramu "zabušava" tudi medtem, ko babica z osmimi križi izkopava krompir ...

Dejanja brezpogojne ljubezni zame niti približno ne pomenijo, da IQ spustim pod telesno temperaturo,
starši ne le da nis(m)o, ampak niti približno ne smemo biti neskončen servis uslug in družina ne hotel za razvajene petičneže, ampak je dom toplo zavetje, kjer se, za življenje, učimo empatije, solidarnosti, spoštovanja drug drugega in še kako tudi delovnih navad  ...
Ker vzgoja za življenje, tudi za preživetje, vedno, sploh pa danes, v paradoksnih časih, ko, po eni strani, živimo v (pre)obilju kot še nobena generacija pred nami, a hkrati vzporedno tudi "jamramo" kot še nihče pred nami, zahteva več iznajdljivosti kot kdajkoli prej ...

Ja, realnost je lahko čisto nekaj drugega in mnogo več od selfijev srečnih družin,
realnost je, da imaš z leti starševskega staža mogoče res bolj razbrazdane živce, a hkrati tršo kožo,
ter kdaj pri najmlajšem "zamižiš" pri neživljenjskih "malenkostih", a se hkrati še bolj oklepaš tistega, kar je prestalo tebi lastna cedila nasvetov, principov, načel in izkušenj ...
Realnost je, da si na trenutke, vsaj na tiho v sebi, priznaš, da so tvoje predstave pregorele,
realnost je, da si si vzgojo, starševstvo predstavljal še kako zelo drugače ...
 A kljub vsemu je biti starš najprej darilo.
A nič manj tudi umetnost in garanje ...
Kar pa itak ne verjameš dokler ne poskusiš na svoji koži ...😉
Pa smo spet tam, ko med nami in malimi čmrlji sploh ni take nore razlike. 😀