Ena izmed "varovalk", s katero se skušam brzdati pri nakupu knjig je, da si je romane, načeloma, bolj modro izposoditi v knjižnici, ko pa jih večino preberem le enkrat ... A spet ( za dobre knjige imam zgleda res "nos" ;) ) mi je prišla v roke knjiga, kjer ta "varovalka pregori"... Ker je, vsaj zame, več kot zgolj zgodovinsko-ljubezenski roman: Dekle z biseri.
Zapletena zgodba o dekletu z imenom Mirijam se dogaja v 1.stoletju po Kristusu. Mati umre na dan njenega rojstva, očeta ubijejo, ker ni skrival, da je kristjan, že pred njenim rojstvom. Njegova kri se tako rekoč drži tudi rok njenega judovskega dedka po materini strani ... Mati jo prepusti v varstvo svoji zvesti služabnici Nehušti, ter ji naroči, poleg tega, da naj ji bo dobra mati in jo vzgoji v veri njenih staršev, tudi, da je poslednja želja nje in njenega pokojnega moža ta, da se Mirijam, če odraste, poroči z bratom po veri, ter obljubi, da jo bo tako spremljal blagoslov njenih staršev, ki sta zaradi vere v Križanega izgubila življenje... Pošlje ju do njenega strica Itijela, ki je pripadal esenom, da bi ji bil pri tem v pomoč...
V knjigi, kjer se za srce lepe, srčne in pogumne Mirijam borita Kaleb, njen prijatelj iz otroštva, ter rimsku stotnik Mark, ki ga ljubi tudi Mirijam, a ji materina poslednja volja preprečuje poroko z njim, zapletov ne manjka ... Njena zgodba se prepleta z zgodbami rimskega imperija, Judov in osovraženih kristjanov, ter doseže vrhunec, ko se, potem ko je rešila stotnika Marka, sama znajde v rokah Rimljanov, kot ujetnica, ter se posledično, po "paradi" vojnega izplena cesarjevega sina Tita, znajde na trgu sužnjev v Rimu. Odkupi jo, z Markovim zlatom, sama Nehušta; Mark pa, ker si je drznil odkupiti dekle, ki jo je nagledal Domicijan, drugi sin cesarja Vespasijana, pristane v ječi in je nazadnje iz Rima izgnan za tri leta ... Zapušča ga potem, ko je, ker je menil da je Mirijam mrtva, Kaleb vstopil v Markovo hišo in bil namesto Marka ubit po Domicijanovi spletki ... Mark potem, ko je že sprejel krst, odhaja vdan v Božjo voljo, a ne ve, da so bile resnice o potopu ladje, ki je v svobodo onstran morja vodila njegovo ljubezen, napačne... Ko se nepričakovano snideta, za poroko ni več ovir...
In kaj je tisto, kar preseže "nalepko" roman? Vznemirja, sprašuje še potem, ko obrneš zadnjo stran... Koliko jaz dam na besedo poslednje volje koga? Koliko na obljubo? Koliko na blagoslov? Koliko na "bisere", ki so mi jih neizbrisno nadeli ob krstu?
Vsak ve zase...
*Knjiga je izšla pri založbi Družina.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Utrinek v jutru
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t...
-
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ...
-
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)