Vedno znova, sploh ko pogrešam koga, ki ga že lep čas nisem videla, pa nekako ni v moji moči, da bi se srečala, razmišljam o tem, če lahko potuje misel, če jo drugi "čuti"... Izgubi se ne, toda kako jo drugi zazna?
Kje so meje misli?
Se priplazi v misli ali prikrade v sanje?
A vendar se mi zdi, da je to, da se nekdo pojavlja v mojih mislih, tudi opomin k molitvi...

In za trenutek bi si želela daru bilokacije, pa čeprav bi se zdela zgolj kot privid... Kaj bi počela, kaj bi rekla? Verjamem, da bi bila pristno iskrena v besedah, ker bi zagotovo premagala neštete naučene vzorce...
Ne bi pomišljala, ampak bi objela...
In ko takole razmišljam, me postane strah minljivosti, strah, da bi zamudila priložnosti, strah, da bi vsi sedanji "kaj pa če - ji) postali lahkotno preprosti, a zamujeni...
Zakaj je tako težko povedati, da drugega potrebujem,  zakaj je tako težko priznati, da drugega pogrešam?
Zakaj ta" presneti ponos" tolikokrat zadržuje jezik, roke, srce?
Zakaj se nato, ko je prepozno, razblini?

Ne vem. Ne razumem. Mogoče niti ni treba, da bi razumela. Ker je ljubezen, z različnimi obrazi, dovolj.