Vedno znova, sploh ko pogrešam koga, ki ga že lep čas nisem videla, pa nekako ni v moji moči, da bi se srečala, razmišljam o tem, če lahko potuje misel, če jo drugi "čuti"... Izgubi se ne, toda kako jo drugi zazna?
Kje so meje misli?
Se priplazi v misli ali prikrade v sanje?
A vendar se mi zdi, da je to, da se nekdo pojavlja v mojih mislih, tudi opomin k molitvi...
In za trenutek bi si želela daru bilokacije, pa čeprav bi se zdela zgolj kot privid... Kaj bi počela, kaj bi rekla? Verjamem, da bi bila pristno iskrena v besedah, ker bi zagotovo premagala neštete naučene vzorce...
Ne bi pomišljala, ampak bi objela...
In ko takole razmišljam, me postane strah minljivosti, strah, da bi zamudila priložnosti, strah, da bi vsi sedanji "kaj pa če - ji) postali lahkotno preprosti, a zamujeni...
Zakaj je tako težko povedati, da drugega potrebujem, zakaj je tako težko priznati, da drugega pogrešam?
Zakaj ta" presneti ponos" tolikokrat zadržuje jezik, roke, srce?
Zakaj se nato, ko je prepozno, razblini?
Ne vem. Ne razumem. Mogoče niti ni treba, da bi razumela. Ker je ljubezen, z različnimi obrazi, dovolj.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Utrinek v jutru
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t... -
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ... -
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
Prijateljica mi je v branje posodila zajeten kup revij (katere po polžje prebiram). V eni izmed njih sem zasledila naslednje vrstice, ki razlagajo prisotnost Njega v naših življenjih in spretno le to primerjajo s prijateljskim odnosom.
OdgovoriIzbrišiSaj obstajajo okoliščine v katerih telesna navzočnost ni podarjena, npr. prijatelji, ki se dolgo ne vidijo a so si blizu v spominu, v namenu, v naklonjenosti srca...
Vem pa, da nekaj so želje drugo je realnost. V tej pa vse premalo časa za takšne momente iz oči v oči, za dogodke z ramo ob rami. ...in ko si želiš, da bi lahko bilo drugače ideja o zmožnostih bilokacije niti ni tako...