Zgodba za uvod v nov dan...

Srečal sem starca. "Imate čas?" ga pobaram. "Rad bi vas nekaj vprašal."

Starec se nasmehne: "Časa imam dovolj. Kaj pa te zanima?"

"Dolgo ste že na svetu. S čem so Vas ljudje v tem času presenečali?"

Starec odvrne:

"Presenetljivo, naveličajo se otroštva in si želijo odrasti, nato pa zopet želijo postati otroci.

Izgubijo zdravje zaradi naprezanja po čim večjem zaslužku, nato pa ta denar zapravijo, da bi si povrnili zdravje.

Medtem ko zaskrbljeno razmišljajo o preteklosti in prihodnosti, pozabijo na sedanjost.

Živijo, kot da ne bodo umrli, in umrejo, kot da niso nikdar živeli..."

Starec me je prijel za roko in nekaj časa sva uživala v tišini, nato pa sem ga vprašal: "Kaj porečete kot oče, kateri so tisti življenjski nasveti, za katere bi želeli, da jih upoštevajo vaši otroci?"

Starec je odgovoril z nasmehom:

"Da se naučijo, da nikogar ne morejo prisiliti, da jih ljubi. Kar lahko naredijo, je, da pustijo, da so ljubljeni od drugih.

Da se naučijo, da v življenju ni najpomembneje, kaj imajo, temveč koga imajo. Da se naučijo, da se ni dobro primerjati z drugimi.

Da se naučijo, da ni bogat tisti, ki ima veliko, temveč tisti, ki najmanj potrebuje.

Da se naučijo, da potrebuješ le nekaj sekund, da prizadeneš ljubljeno osebo, in da traja desetletja ali pa večnost, da te rane zaceliš.

Da se naučijo odpuščati.

Da se naučijo, da dva človeka lahko gledata na isto stvar zelo različno.

Da se naučijo, da včasih ni dovolj, da jim je oproščeno, oprostiti morajo tudi sami sebi."

         (najdeno na spletu..)

Miselni utrinek

 Tako rada imam, če se mi ljudje, bližnji seveda, odprejo. Mogoče se kdaj zdi, da "rinem" vanje... Pa vendar ni tako. Le do drugih postopam tako, kot želim, da drugi pristopajo do mene.

 Ja, pogosto mi manjka iskren: "Kako si? 

Kako naj začnem razlagati, da nisem v redu, kako naj se odprem, če me drug niti ne vpraša kako sem? Kako, če pa se zdi kot da sem samoumeven avtomat za izpolnjevanje želja? In potem se čudimo, da ljudje pregorijo, psihično zbolijo... Ljudje , tudi pod domačo streho, se kdaj delijo, delimo na  slišane in prezrte, na tiste, ki služijo in one, ki prejemajo, ali bolje jemljejo... Dokler ni mera polna oziroma vodnjak prazen... 

Pa ni treba, da je tako. Najprej si dovolimo, drug drugemu, biti resnični, ranljivi. Dovolimo si priznati, da kdaj ne zmoremo, nenazadnje, da se nam kdaj "ne da"...

Moj mož mi večkrat, ko zagovarjam svoj prav, pove, da sliši, da lahko povem manj na glas. A jaz takrat ne (z)morem šepetati, še manj molčati. ;)

Po drugi strani pa drugič vlagam nore napore, da bi drug zmogel povedati... Ker se bojim zidov, ki rastejo iz neizrečenih besed...

A vendar, se človek enkrat verjetno neha truditi. Po neštetih zavrnitvah, preslišanjih, se sprijazni z razdaljo.. 

Ker če drug ne želi, noče, je kot bi se zaletaval v zid. Preostane le še čakati. 

Z odprtimi vrati, tistimi s kljuko in onimi, ki se odklepajo z zaupanjem. 

Z rokami, ki so pripravljene objeti , in s srcem, ki je pripravljeno pozabiti... 

Do takrat pa velja tisto, da nihče ni izključen, kdor se sam ne izključi. In da obstaja nekaj, kar doseže vse-molitev, ali pa vsaj dobra misel...