"Go with the Flow? "

 Ko se zdi, da so stvari na pravem mestu, da vse "klapa" in "štima", se rado začne nekje komplicirati... Vsaj meni. 

V vsaki taki situaciji se počutim kot da imam velik problem. Pa mogoče le ni tako velik, če bi zmogla pogledati čez "planke" do njih, ki se zares borijo za preživetje, ali še huje:za življenje. 

Mogoče tako mora biti, da se zavem tega, kar imam? Mogoče je to le brca za korak naprej? A kako stopiti, če nisi prepričan v lasten korak, če se počutiš, kot da stopaš v neznano? Če se čutiš sam? In te (me) je strah?

Nekaj mi manjka. Zgovarjam se, da nimam "papirja", pa je bolj res, da nimam poguma za nove korake, predvsem pa, da bolj slabo trgujem s podarjenimi mi talenti, ker se oklepam vrabca v roki, saj goloba slutim le v obrisih.. 

"Go with the flow." 

Ne vem. Nekako bi, vsaj zdi se mi, po moji uporniški duši, rajši šla proti toku, kot pa s tokom. A poguma mi manjka. In zaupanja vase.

Res pa je, da veselje in strast ne pomenita nujno kruh... In moje strasti so vse bolj take neprofitne. Začenši s šivanko ali pa z ljubeznijo do prepletanja besed... 

Med vdihi se sprašujem kakšen plan ima Življenje z menoj? Kam me vodi? Zdelo se je kot nalašč zame, kot manjkajoči delček... Zdaj se zdi, da sem v ta košček sestavljanke vsakdana polagala (pre)več... Da nisem tako svobodna in da bom morala spet okrepiti zaupanje, da vse bo. Ob pravem času. Kot strela z jasnega. Kot je bilo, ko so se mi, takrat čisto iznenada, odprla ta "vrata". 

A res prerastemo določene poti? Pa tako lepo je  delati s in za srčne ljudi... A res pridemo do razpotij, ko se s podanimi dlanmi, objemi in hvaležnostjo v srcu, razidejo poti? 

"Go with the flow"  ne zmorem zlahka. Tudi  zato, ker nikamor ne stopam z rezervo, ampak z vsem, kar sem... Bo že tako, kot je prav. Mora biti. Priložnost me bo našla. Vem, da me bo. Le potrpežljivosti, poguma in zaupanja mi manjka. 

Ker me je ugrabil strah in njegove nevidne, a strašno dolge sence...