Včasih si mi zdi, da se moči uma niti približno ne zavedamo. Nisi to kar ješ, ampak to, kar misliš si. Moč misli je skorajda brezmejna. Včasih te lastna misel prime v "kremlje", drugič ti daje upanje proti upanju. Zna biti celo kot bi razum izgubljal samega sebe.
Čuden klopčič se mi mota po glavi zadnje dni. Če ga analiziram, ali bolje rečeno skušam, čisto laično, razčleniti na osnovne korene, se mi ponuja par iztočnic.
Zagotovo to, da v teh dneh mineva četrt stoletja od kar sem, sva si, rekla "da". Laž bi bila, če bi rekla, da je tako, kot sem si takrat predstavljala. Verjetno bi oba lahko kdaj, na momente, obupala drug nad drugim. Če si ne bi bila obljubila, da ostajava drug ob drugem za zmeraj. Ko srečaš človeka, ki je (ali pa se vsaj zdi) kot manjkajoči puzzle, dobi življenje eno posebno dimenzijo, je kot bi živel na (po)polno, tako kot sam nisi ne zmogel, ne znal. Lepo je opazovati zaljubljene ljudi ... Imajo en poseben zanos, imajo posebno (za)upanje v človeka ob sebi. Žarijo. Ne le ko so drug ob drugem, ampak že ko izgovorijo drugega ime...
In potem mi je danes priletel na družbeni zid del (do konca ga ne morem prebrati brez naročnine) Delovega članka. In me potrdil o drugi nitki, ki se mi zapleta v misli ... Danes imamo problem s sprejemanjem odločitev. OD-ločitev pomeni izbrati nekaj, nekoga in hkrati ločiti se od vsega drugega. No, še bolj imamo problem z vztrajanjem. Z lahkoto najdemo opravičilo ne le za opustitev nečesa, kar se nam ne da več, temveč tudi za konec zveze z nekom, ki nam ne vzbuja več metuljčkov v trebuhu. A življenje v dvojini niso samo metuljčki, ampak tudi trni, s katerimi drug drugega, ko si upamo biti pristni v svoji resničnosti, ranimo. Največja vrednost zakonca ni v trr-ju, gigantskih šopkih za obletnice in valentinovo, ampak v tem, da veš, da ta človek ob tebi ne bo nikoli obupal, da ostaja, vztraja ob tebi v vseh zakonskih okoliščinah (te znajo biti še bolj burno nepredvidljive od vremenskih), da te bo skril v svoj objem, obrisal solze in vedno znova oprostil ali se opravičil.
In potem se zaveš, da ne bi (več) znal živeti sam.
Zato se v teh dneh sončim v hvaležnosti... Najprej za naju in štiri čudovite ljudi, ki so zrasli iz najine ljubezni. Pa za vse lepo, dobro, za spomine, nenazadnje za vsa "brušenja" in "dleta" s katerimi sva se, tako drug ob drugem, kot tudi drug drugega klesala. In za "spomin zlate ribice", ko gre za tisto, kar bi bilo bolje, da bi si bila prizanesla.
Življenje v dvoje ni (vedno) potica. Je pa vredno truda. Gre. Z zaupanjem v Božjo pomoč in prizanesljivostjo do drugega.
p.s.: Me je najstarejša vprašala, če bi se poročila, če bi ne bila noseča. Ja, bi se. Tudi danes bi se. Znova in spet. Ker je vredno. Ker varnost odnosa "za vedno" daje tisti pravi okus vsakdanu, ker golo bivanje spremeni v življenje. Ko ob sebi opazuješ miren sen nekoga, ki ga imaš rad, in on tebe, je v duši spokoj.
In leta minevajo. Preden se zaveš, zavem bova tam, kjer se s Smolarjem začneš strinjati, da je za naju pomlad že mimo ...
