V teh dneh se v mojih mislih pojavlja mineštra misli, pričakovanj in obžalovanj. Ter strahov. Jezna sem nase, ker ti slednji rastejo ter preraščajo moje zaupanje in kot da šibijo mojo (ne)vero ...
Ni dneva, da sem med te misli ne pripeljejo besede najine prvorojenke, ko kot piko na i pripovedovanju o odgovoru na lastne zagonetke, z nasmehom doda: "Božji humor". Ta drobna, pred leti tako nebogljena bitja, me preraščajo v vseh pogledih, tudi v globini, širini, moči vere. Te se ne da ujeti v nobeno mersko enoto. Vidi se zgolj "posledice", čuti se zaupanje in mir.
Zdi se, da je največja pokora v življenju to, da si ranil L(l)jubljenega. To je trn, ki najbolj zbada. Ko se oziram nazaj, ne le ker se v teh tednih prepletajo obračuni minulega in pričakovanja začetega, ampak tudi, ker se nas vedno manj zbere na skupnih obedih, ker čutim, da otroci, vsak po svoje, začenjajo svoje zgodbe, se zdrznem ob misli, da sem jim "naložila tudi prtljago", ki jim "reže krila"...
Življenje ni potica. Kdaj pa kdaj človekovo notranjost preplavi tornado, kdaj glava postane kot "ekonom lonec" .. in takrat besede "buhnejo z vso silo". V tiste, ki niso nič krivi, najpogosteje v najbližje ... Ja, ko se je vsega preveč nabere, bruha iz mene, tudi kaj, kar ne mislim zares. Ker si takrat nisem kos, ker kot da se "borim" za preživetje ....
Ja, besede pustijo sled ..., ene žlahtnijo, druge bolijo...On pa celi rane. Tudi tvoje, tudi moje. Ker se jih, ko mu priznamo svoje kikse, ne spominja več. Ker nas presega v odpuščanju, mi pa rabimo čas, še bolj pa pomirjenost z lastnim življenjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)