Sosedova trava je bolj zelena

Ljudje (to je laže napisati kot jaz) velikokrat, v notranjosti, ostajamo kot otroci, a ujeti v odrasla telesa. Gledamo druge in se z njimi primerjamo ali pa pač iz tega, kar opazimo, rastejo ene naše želje. Za ene od teh varčujemo, za druge garamo na kak drug način. In ko se uresničijo, ali pa si jih izpolnimo sami, odkrijemo, da je navdušenje dosti bolj kratkega značaja, kot je bilo pričakovanje, ki je pravzaprav drugo ime za " med še ni in potem", da pravzaprav "po potem" ni nujno kaj drugače. 

Pa niso željene dobrine le materialne stvari.

 Nasprotno. Pogosto, v tem času preobilja, hrepenimo po tem, da bi znali iztopiti iz naglice vsakdana, se nekako dvigniti in si izpolniti željo po trenutku miru in tišine, po uri brez telefona, po trenutku za knjigo ... Ker nam do osebnega zadovoljstva manjka samo to. 

 In potem imaš čas (in naenkrat se vse prestavi v tretjo osebo 😏). 

In tišino in mir. In knjige. 

A nimaš volje. 

Kot da ne znaš izživeti trenutka. Ker se ti zdi, da kradeš čas. 

Ker ne znaš le biti in ne početi nič. Ker je čas le izgovor za nekaj, kar ti ni prioriteta. To velja za vse, kar odlagam, odlagaš na potem, pa naj gre za odvajanje od nečesa ali odločitev za nekaj. Najteže je vztrajati v  izbranem in tako sebi ostati zvest ...

Če boš od tega odnesla samo to, da mogoče ne boš pametovala drugim kaj bi lahko, in jih samo poslušala, tudi ne bo čisto malo. 

Ej, mogoče je to lekcija, ki jo potrebuješ. Da za trenutek začutiš, da nisi nenadomestljiva, da se svet vrti, čeprav se ti ustaviš... In si, čeprav si želiš nazaj v vsakdan in v taboljše čevlje (ki jih v resnici ne obuješ niti za k maši), dovoliš samo preprosti biti. In ne početi nič. Kdo ve, mogoče je tudi zvin za kaj dober? 

Pred "ogledalom"

 Včasih ne gre vse po planu. Ali pa bi bilo bolje reči, da gre redko vse po naših pričakovanjih? Odvisno koliko si dajemo, dajem dovoljenega odmika od začrtane poti, smeri, hitrosti... In tako včasih, iznenada, nehote in nevede, dobimo v rutino vsakdana "rdeči karton."

No, mene je v minulih dneh tak karton konkretno "oplazil". V delčku sekunde. In me ustavil z zvinom. Na mestu, ki ga prestopam neštetokrat. In verjetno redko v bolj idealnih pogojih... O nerodnosti zdaj, za nazaj, nima smisla razpravljati, prav tako ne o EMŠO...

Naenkrat imam čas, veliko časa. Pa spet ne gredo tiste stvari, ki jih, ob opuščanju, ponavadi opravičujem s prepolnimi dnevi... Ne steče mi branje, ne diši mi spanje, nimam volje, da bi molila, pravzaprav zapravljam čas in samo sebe krotim, da bi, ker vidim pa delo, ne bila sitna. In šele tretji dan poležavam z obkladkom na gležnju! V mislih se sprehajam po hodnikih bolnišnic in kukam v sobe njih, ki ležijo v posteljah. Mnogi sami. In pozabljeni. Kaj jim gre po glavah? So z mislimi tukaj in zdaj, ali se umikajo v spomine? Te generacije, ki so zdaj "stare", so, po večini, okusile težke čase in pomanjkanje po vojni... Trpljenje zdaj preklinjajo ali ga darujejo za kak dober namen? Najbolj ve vsak zase.  

Čas je samo izgovor.  Izgovor za lagodje in ignoranco, za  lasten ego, ki nas, vsakega na svoj način, drži v primeru navad. Ljudje smo nagnjeni k lažjim izbiram. Napor je stvar odločitve. Pa se v mislih premaknem k mlajšim od mene, k današnji mladini. Skrbi me zanje. Tudi ali pa predvsem za moje. Ker se mi zdi, da jih svet vleče na svojo stran. Ker čutim, da odločitve odmikajo na potem, ker glavno, da je zdaj fajn. Ampak "potem" je hinavec, saj se odmika in krade ustvarjalni čas življenja. 

Ja, ko gledam nazaj, sem zakopala določene talente. Verjetno več kot enega. A, če bi bilo moč čas zavrteti nazaj, bi določene stvari ponovila. Ko opazujem štiri mlade ljudi, ki me kličejo mama, vem, da sem se odločila prav, pa čeprav nimam visokih nazivov, niti bleščeče kariere in bom, na starost, če mi bo dana, med onimi siromaki s starostno pokojnino.

Čudno tih je naš dom. Ni več vrišča in cviljenja, smeha in teka ter razmetanih kock. In kuhinjski lonci so postali preveliki. Jaz pa čutim, da me življenje "šola", pripravlja na nekaj. Tudi s to tišino. zato je ne preganjam z nečim iz škatle, ki bi čebljala od zore do mraka. Ne vem, mogoče je tudi tišina darilo, humus za "potem". Ne vem. Niti ni nujno, da vem. Mogoče še boljše, da ne vem. 

In v glavi se pojavi tista meni tako ljuba, ne vem več čigava misel: "Biti se pravi biti po drugem, biti se pravi biti zaznan." Karkoli bo in pride, ni in ne bo težko, če nisi sam in kot da pozabljen od vseh. Kakorkoli On ostaja...