Ljudje (to je laže napisati kot jaz) velikokrat, v notranjosti, ostajamo kot otroci, a ujeti v odrasla telesa. Gledamo druge in se z njimi primerjamo ali pa pač iz tega, kar opazimo, rastejo ene naše želje. Za ene od teh varčujemo, za druge garamo na kak drug način. In ko se uresničijo, ali pa si jih izpolnimo sami, odkrijemo, da je navdušenje dosti bolj kratkega značaja, kot je bilo pričakovanje, ki je pravzaprav drugo ime za " med še ni in potem", da pravzaprav "po potem" ni nujno kaj drugače.
Pa niso željene dobrine le materialne stvari.
Nasprotno. Pogosto, v tem času preobilja, hrepenimo po tem, da bi znali iztopiti iz naglice vsakdana, se nekako dvigniti in si izpolniti željo po trenutku miru in tišine, po uri brez telefona, po trenutku za knjigo ... Ker nam do osebnega zadovoljstva manjka samo to.
In potem imaš čas (in naenkrat se vse prestavi v tretjo osebo 😏).
In tišino in mir. In knjige.
A nimaš volje.
Kot da ne znaš izživeti trenutka. Ker se ti zdi, da kradeš čas.
Ker ne znaš le biti in ne početi nič. Ker je čas le izgovor za nekaj, kar ti ni prioriteta. To velja za vse, kar odlagam, odlagaš na potem, pa naj gre za odvajanje od nečesa ali odločitev za nekaj. Najteže je vztrajati v izbranem in tako sebi ostati zvest ...
Če boš od tega odnesla samo to, da mogoče ne boš pametovala drugim kaj bi lahko, in jih samo poslušala, tudi ne bo čisto malo.
Ej, mogoče je to lekcija, ki jo potrebuješ. Da za trenutek začutiš, da nisi nenadomestljiva, da se svet vrti, čeprav se ti ustaviš... In si, čeprav si želiš nazaj v vsakdan in v taboljše čevlje (ki jih v resnici ne obuješ niti za k maši), dovoliš samo preprosti biti. In ne početi nič. Kdo ve, mogoče je tudi zvin za kaj dober?
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)