Vse najboljše!

 Spomnim se tistega junija pred petintridesetimi leti, še posebej tiste zadnje junijske nedelje... Med  deveto mašo je, vsa prestrašena, pritekla v cerkev mama treh sinov in jih odvlekla izpred oltarja ... V trenutku panika...ker da bodo že čez nekaj minut tu... Letala JLA namreč.

Brez vnaprejšnjega dogovora smo se sosedje nagnetli v iz vasi oddaljeni gorci... Naravnost začutim še lahko tisto negotovost in strah. V vseh je bil... Stara mama so nas otroke spodbujali k molitvi, moški so na malem tranzistorju lovili frekvenco, ki bi prinesla kakšne vesti...
Ja, navkljub skoraj polnim trinajstim letom, je najbolj živ spomin ravno na ta trenutek, ko se mi je prvič v življenju zdela vojna tako zelo blizu...
Pa na Kacina, priznanje Vatikana...

Pa danes? Po petintridesetih letih? Ko je tudi najmlajša iz naše štiriperesne deteljice že starejša kot takrat ob rojstvu samostojne države jaz?
Vem in čutim, da je mir krhek, zato sem še bolj hvaležna zanj. In se še bolj bojim vojne in vsega gorja, ki ga le ta prinaša s seboj 
Žal mi je le, da po "drugi Švici" še sanje  kot da ne dišijo več ... 

A vsak dan bolj sem ponosna, da sem rojena v deželici pod Triglavom in sanjam o dnevu, ko bo naša, moja Slovenija v svetu res pomenila to, kar pomeni meni ... Hkrati pa sem vedno bolj pomirjena s svojim preprostim podeželjskim  življenjem. 
Nada domovina je košček raja, kjer živijo pridni, pošteni in veseli ljudje ...
Čeprav z eno napako ... Volivci prepogosto na oblast spravimo ljudi, ki bi jim v prvi zimi še krava poginila... Kajti dober gospodar misli naprej in se dolga boji, še bolj da bi "puf" pustil onim, ki pridejo za njim ...
A ni za obupovat'... 

Če je Bog tod zvrnil neskončen koš naravnih lepot, bo tudi pravo pamet ... In resnično domoljubje.

Enkrat. 

In mogoče je ta čas prav zdaj.
Do takrat pa naj na našo ljubo domovino in vse nas obilno rosi Njegov blagoslov ...

Vse najboljše draga moja, naša Slovenija!

Se spomnite? :)
Še iz časov pred letom '91...