Tako pač je.

Zavestno slediti trenutku ni lahko ... Brez planiranja, brez obremenjevanja z mnenji drugih ... Ko te ritem vsakdana dobi v svoje kolesje, je težko prepustiti se ... Vsaj meni. Seznam tega, kar bi bilo treba in onega, kar bi "morala", se namreč iz dneva v dan in iz leta v leto daljša ... Ob vsem tem se najlaže izgovarjam na sodobni tempo, kajti če bi skušala poiskati krivca iz mesa in krvi, bi znova in znova prišla do zaključka, da sem ta nekdo jaz, da sem sama sebi največji "rabelj"... Kar pa ni lahko priznati. A tako pač je.

foto:Mani

Naše glave so polne stereotipov...
In vsakdo določene občuti kot prepreke:
poročene mame ne morejo imeti časa zase;
če ostanejo doma pri otrocih, "molzejo" državo;
na sprehode hodijo le taki brez dela;
vera je za take, ki ne mislijo s svojo glavo....
Aja, pa kmetom velja, ko imajo vsega doma...

In ni lahko, ko se zaveš, da "štrliš" ven, ker ne "blejaš" v isto smer... Še teže je, ko dovoliš, da te kaj od tega, kar prileti iz jezikov njih, ki vse vedo, "zaznamuje"...  Sami so seveda popolni, a hkrati preveč strahopetni, da bi vprašali iz oči v oči.... Tako se zgodi, da človek ob pogovoru s kom od teh, ki so koriščeni kot "vir informacij", dobi občutek, da "mora" utemeljevati kaj od tega, kar je bilo zatoženo "na govorilnih urah", ki so pogosto izvedene kar na vogalu kakšne mestne ulice... Tako pač je.
V prvem hipu, če nisi "hladen kot špricer", si misliš, da se pač ne boš dal več v zobe... A ko prespiš, se ti zdi to, da se boš "prodal" zato, da ne boš "dvigoval prahu", norost, ker veš, da imaš mirno vest.
In se nameniš, da greš naprej po poteh, ki jih čutiš kot tiste prave zate ... Tako pač je.

foto:Mani

Zato danes grem. Pa čeprav le v hrib.
Ter namesto pod odejo, ki se je v nedeljskem popoldnevu v mislih ponujala že, ko sem imela še valjar v rokah in marmelado na konicah prstov, skočim v trenirko.
Na začudeno vprašanje:"Kam?", nimam odgovora.
Ker še sama ne vem... Ker se take skorajda več ne poznam...
In si domišljam, da tokrat jaz obladujem čas in ne on mene...
Z nasmehom in možgani na "off" se oziram naokrog in si del poti(pa čeprav tudi iz strahu pred divjimi prašiči) pojem na glas.
Na trenutke me zamika, da bi čofnila v lužo, a me mine, ko se spomnim, da si bom copate, z razliko od najmlajših čmrljev, nato čistila sama...:)
Trenutki, ki so imeli okus po polnosti, in na momente je na plano "pošpegal" otrok v meni... O, hvala Bogu, svet odraslosti ga še ni zadušil :)

In v sebi delam obljubo, da grem spet,
pa čeprav bodo najbolj "zagnani" na Gospodov dan, ob cesti pospravljali seno,
četudi med  tednom in bodo na domačih oknih  sledi malih prstov...
Ker vse ostalo počaka, le sedanjost mine... Tako pač čutiš, ko ti je dano slišati glas srca.