Rutina uglaševanja...

Vsake toliko časa pride obdobje, ko me množina vsega, kar bi bilo "treba" postoriti, posrka vase... In to do te mere, da se kdaj počutim zgolj kot izsesana posoda v kateri odmeva od votlosti praznine..
In ta praznina zna biti močnejša od zadovoljstva, ki naj bi človeka preplavilo, ko se more ozreti na "efekt" dela lastnih rok...;
ta praznina počasi, zvito in tiho "ubija"duha...in človeka ocenjuje zgolj skozi produktivnost, ga ponižuje na raven "robota"...

Pred tem vrtinčastim polžem grabljenja k sebi, primerjanja z drugimi, kdaj tudi pohlepa, mene najbolj ščiti rutina, sploh jutra...
Rabim tisti čas,  ko sem, po merilih sveta, neproduktivna, in si v tišini, oziraje skozi okno, ogledujem naravo, ki se nastavlja soncu in pusti česati sapicam vetra;
ko prosim Sonce, da poboža mene in meni drage;
ko se prepustim mislim in se tam na brezmejnih poljih miselnega sveta "srečam" z njimi, ki so predaleč, da bi se pogleda srečala, a kot da jih, včasih, zaznavam in čutim čisto blizu...

Ja, nekateri pravijo, da rabijo dopust, tuje kraje in eksotiko, da si privoščijo odklop, da si napolnijo baterije...
Tak način "uglaševanja s samim seboj" mi je tuj. Ne le zato, ker bi si ga težko privoščili, ampak ker mi je dokaj sprotno razčiščevanje lastne notranjosti in misli, ki me zaposljujejo, kot hrana, ki jo telo rabi vsak dan sproti in ne le parkrat v letu...
In najlepša svoboda je, ko si gospodar lastnega časa do te mere, da zmoreš odložiti vse in preprosto biti z nekom,
najlepša eksotika je, ko smeš in moreš živeti in okušati pristnost.
Lastno in drugega.
Čeprav v nepopolnosti doma, čeprav z ostanki pajčevine v kotu in plevelom na njivi...

 Ja, vem. Za nekatere sem verjetno sanjač, mogoče za koga čudak...
Ali celo lenuh.
Sploh če bi me "dobili" s papirjem na kolenih medtem, ko vsemu, kar pokriva streha doma, manjka "fata", gredicam "depilacija" kostrebe, slaka in kurjih črevc, in obrobkom nagajajo laksa potrebne travnate resice...
Nisem robot.
Še manj popolna.
A želim si biti srečna.
In še bolj, da bi bili drugi srečni ob meni.

Mali princ nagovarja in vznemirja...

Poznate občutek, ko veš da nekje je, a ne najdeš? Nekaj podobnega se meni občasno dogaja tudi s knjigami. Ne zlagamo jih po avtorjih, niti po zvrsteh, ampak se držimo še zgolj enega pravila. Preprosto, da jih gre čimveč na poličke ...
Obletnica rojstva Exuperyja je bila povod, da sem si zaželela spet odpreti Malega princa... In si vzporedno, ko sem odmikala prvo vrsto, da bi dobila "na muho" hrbtišča zadnje vrste knjig, želela tako s knjižnimi policami zapolnjeno steno ..., kar pa ni dosti bolj verjetno kot če bi pri svojih letih sanjala o parih dodatnih centimetrih v višino ... Hišo namreč, razen po butalsko, ni vedno moč preprosto povečati ...
Knjige so res kot ljudje. Nikoli do konca odkrite zgodbe. Vsaj nekatere. In užitek jih je ponovno vzeti v roke, odpreti na slepo, brati skoraj od zadaj naprej ali iskati tisto "nekaj". Tisto nekaj, kar zadene v center, v živo, v globino biti, v srce; tisto nekaj, kar nato v mislih žvečim, okušam, primerjam s svojim doživljanjem, in včasih podelim še s kom ...

Mali princ "me je našel". Tudi tokrat.
"Kdor se pusti udomačiti, naj ve, da bo nekoč jokal." Nekako tako.
Ja, v solze spravimo drug drugega kdaj kar spotoma, nevede, mimogrede, nehote ...
In še mnogo bolj zareže beseda koga, ki smo ga spustili čisto blizu;
nekoga, ki nas pozna  v dno duše;
nas zazna brez  besed ...
Nekoga, ki smo se mu pustili udomačiti, nekoga, ki nam je prijatelj ...
Boli, da bi tulil, peklensko žge.
"Kdor se pusti udomačiti, naj ve, da bo nekoč jokal."

A vedno ne jočem jaz. Jočeš tudi Ti. Zaradi mene. A brez Tebe mene ni, in Tebe, čisto takega kot si, ni brez mene ... Drug drugemu sva poslana ... Ker se potrebujeva. Tudi, ko se raniva.

Naneslo je, da sem praznični dan, doma, preživljala sama. A ni bil praznik.
Ker za to, da praznujem, rabim še nekoga.
Nekoga, ki se bo z mano smejal;
nekoga, ki mu bodo moji trenutki ob njem v radost in lep spomin;
nekoga, ki bo iz čisto običajnega dneva, skupaj z mano, naredil praznik;
nekoga, ki me bo "udomačil" in se pustil "udomačiti"... Znova in znova.
Nekoga, ki mi bo blizu;
nekoga, ki bo meni, in jaz njemu, nekdo.