Obletnica rojstva Exuperyja je bila povod, da sem si zaželela spet odpreti Malega princa... In si vzporedno, ko sem odmikala prvo vrsto, da bi dobila "na muho" hrbtišča zadnje vrste knjig, želela tako s knjižnimi policami zapolnjeno steno ..., kar pa ni dosti bolj verjetno kot če bi pri svojih letih sanjala o parih dodatnih centimetrih v višino ... Hišo namreč, razen po butalsko, ni vedno moč preprosto povečati ...
Knjige so res kot ljudje. Nikoli do konca odkrite zgodbe. Vsaj nekatere. In užitek jih je ponovno vzeti v roke, odpreti na slepo, brati skoraj od zadaj naprej ali iskati tisto "nekaj". Tisto nekaj, kar zadene v center, v živo, v globino biti, v srce; tisto nekaj, kar nato v mislih žvečim, okušam, primerjam s svojim doživljanjem, in včasih podelim še s kom ...
Mali princ "me je našel". Tudi tokrat.
"Kdor se pusti udomačiti, naj ve, da bo nekoč jokal." Nekako tako.
Ja, v solze spravimo drug drugega kdaj kar spotoma, nevede, mimogrede, nehote ...
In še mnogo bolj zareže beseda koga, ki smo ga spustili čisto blizu;
nekoga, ki nas pozna v dno duše;nas zazna brez besed ...
Nekoga, ki smo se mu pustili udomačiti, nekoga, ki nam je prijatelj ...
Boli, da bi tulil, peklensko žge.
"Kdor se pusti udomačiti, naj ve, da bo nekoč jokal."
A vedno ne jočem jaz. Jočeš tudi Ti. Zaradi mene. A brez Tebe mene ni, in Tebe, čisto takega kot si, ni brez mene ... Drug drugemu sva poslana ... Ker se potrebujeva. Tudi, ko se raniva.
Naneslo je, da sem praznični dan, doma, preživljala sama. A ni bil praznik.
Ker za to, da praznujem, rabim še nekoga.
Nekoga, ki se bo z mano smejal;
nekoga, ki mu bodo moji trenutki ob njem v radost in lep spomin;
nekoga, ki bo iz čisto običajnega dneva, skupaj z mano, naredil praznik;
nekoga, ki me bo "udomačil" in se pustil "udomačiti"... Znova in znova.
Nekoga, ki mi bo blizu;
nekoga, ki bo meni, in jaz njemu, nekdo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)