torek, 12. julij 2016

Rutina uglaševanja...

Vsake toliko časa pride obdobje, ko me množina vsega, kar bi bilo "treba" postoriti, posrka vase... In to do te mere, da se kdaj počutim zgolj kot izsesana posoda v kateri odmeva od votlosti praznine..
In ta praznina zna biti močnejša od zadovoljstva, ki naj bi človeka preplavilo, ko se more ozreti na "efekt" dela lastnih rok...;
ta praznina počasi, zvito in tiho "ubija"duha...in človeka ocenjuje zgolj skozi produktivnost, ga ponižuje na raven "robota"...

Pred tem vrtinčastim polžem grabljenja k sebi, primerjanja z drugimi, kdaj tudi pohlepa, mene najbolj ščiti rutina, sploh jutra...
Rabim tisti čas,  ko sem, po merilih sveta, neproduktivna, in si v tišini, oziraje skozi okno, ogledujem naravo, ki se nastavlja soncu in pusti česati sapicam vetra;
ko prosim Sonce, da poboža mene in meni drage;
ko se prepustim mislim in se tam na brezmejnih poljih miselnega sveta "srečam" z njimi, ki so predaleč, da bi se pogleda srečala, a kot da jih, včasih, zaznavam in čutim čisto blizu...

Ja, nekateri pravijo, da rabijo dopust, tuje kraje in eksotiko, da si privoščijo odklop, da si napolnijo baterije...
Tak način "uglaševanja s samim seboj" mi je tuj. Ne le zato, ker bi si ga težko privoščili, ampak ker mi je dokaj sprotno razčiščevanje lastne notranjosti in misli, ki me zaposljujejo, kot hrana, ki jo telo rabi vsak dan sproti in ne le parkrat v letu...
In najlepša svoboda je, ko si gospodar lastnega časa do te mere, da zmoreš odložiti vse in preprosto biti z nekom,
najlepša eksotika je, ko smeš in moreš živeti in okušati pristnost.
Lastno in drugega.
Čeprav v nepopolnosti doma, čeprav z ostanki pajčevine v kotu in plevelom na njivi...

 Ja, vem. Za nekatere sem verjetno sanjač, mogoče za koga čudak...
Ali celo lenuh.
Sploh če bi me "dobili" s papirjem na kolenih medtem, ko vsemu, kar pokriva streha doma, manjka "fata", gredicam "depilacija" kostrebe, slaka in kurjih črevc, in obrobkom nagajajo laksa potrebne travnate resice...
Nisem robot.
Še manj popolna.
A želim si biti srečna.
In še bolj, da bi bili drugi srečni ob meni.

3 komentarji:

  1. Tako :) in še in še drugače, človek vede ali nevede išče Boga, v odsevu Ljubezni - zaradi katere sploh živi, z željo, da Ga nikoli ne bi prenehal iskati; kajti ko Ga bo iskal, Ga bo srečal, ko Ga bo srečal, Ga bo ljubil - in v moči Te Ljubezni Bog uresničuje svoj Načrt in do ljubosumnosti hrepeni po Duhu, ki ga je naselil vanj :) Nič se ne zGod-i brez Razloga. Srečno Pot :) Bog želi le, da človek Srečen JE.

    OdgovoriIzbriši
  2. V izročanju Soncu povezani, saj ... "Moji bratje so vsi, ki so z menoj."
    Zgodi se Božja volja, za vsakega izmed nas !

    OdgovoriIzbriši

Hvala za dodano misel :)

Utrinek v jutru

Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...