A danes nočem o teh zadnjih mišljenih rečeh, o "če-jih", ki se jih bojimo, in bi se velikokrat začeli med belimi haljami...
Danes bi o "če-jih", ki zagotovo pridejo. Sicer v unikatni različici in z nenapovedljivo intenzivnostjo, ampak pridejo...
O malih čudežih, ki pokukajo na svet po tem, ko je mamina silhueta podobna, kot če bi pod puloverjem "švercala" lubenico... In njen svet oblijejo s čisto novo svetlobo, srce pa kot da utripa ne več le zanjo, ampak za dva, tri, štiri...
O trenutkih, ko se raztapljamo od sreče in lebdimo od ponosa, o kljubovanjih, ko se pri "ne" vztraja zgolj in samo zato, da ne bo po mamino, zato, da bo "kontra"...
O kotičkih, ki postajajo brlogi...
O vsem tem, ko se ponavljajoče besede odbijajo od gluhih ušes in lomijo mamo...
Ja, čas bo, da odraste mama.
Povem. Povabim. Seznanim s posledicami.Ne odstopa. Vztraja pri svojem.
In za povrh "pribije", da sem tečna...
Prosim. Rotim. Ker...
Neomajna je. A lomim se jaz. Ker me je strah, da se prehladi... Ja tudi, ker kaj si bo pa kdo mislil...
Ja, čas bo da odraste mama...
Čas, ko sem za njimi letala s kapami, je mimo...
Danes dosežem nasprotno.... Ko je, po mojem, čas za bundo, si sleče še pulover...
Ja, čas je, da odraste mama.
A čas, ko se bo "moj mladiček" učil na napakah drugih, izgleda še ne čisto blizu... In nekaj je treba priznati:če bo v tej zimi ušla antibiotikom, ima vrhunski imunski sistem. Tako jeklen kot karakter. ;)
Ja, čas je, da odraste mama.
Da dopusti, da "ptički" izbirajo svoje lete... Da se učijo iz lastnih napak.
In ta mama sem jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)