Da postane trenutek poseben, da ostane shranjen med spomini, je treba tako malo ...
In takrat, v maju, mi je bil ta "malo" večkrat podarjen, saj me je v čisti rutini prostora in nenazadnje samega majskega večera, iznenada oplazila podoba z močno simboliko ...
Na vrhu, skoraj kot človek visokega, kamnitega zidu je namreč rasel in celo cvetel mak. Sicer res en sam, pa vendar mak ... Nežen cvet je v meni prebudil veselje, čudenje, predvsem pa hvaležnost ....
Mak. Tako ljub mi je. Pogrešam žitna polja v katerih so, kako leto bolj, drugo manj na gosto posejani ti krvavi cvetovi ... Spominjajo me na otroštvo, ko sem znova in znova poskušala, da bi preživeli pot do vaze in se čudila svilnatemu dotiku cvetnih listkov ...; spominjajo me na posebne trenutke in še bolj na posebne ljudi ...
Da mak, čeprav za nekatere plevel, vzcveti na vrhu kamnitega zidu, je lahko vedno znova prispodoba za marsikaj, kar doživljam jaz, kar doživljaš ti ...
Svilena milina je zrastla iz robatega kamenja, iz le malo humusa, ki ga je nanosil veter...
Nežno stebelce se je prepuščalo vetru, da ga premetavalo sem in tja, a ta ga ni izrul, in prav kmalu je to isto stebelce povešalo glavo od teže semena...
Vsakdo izmed nas se včasih počuti ranjenega od hrapavih besed najbližjih,
včasih obteženega od "zakajev",
včasih kot da čisto sam, prezrt in poteptan, kljubuje viharju ...
Mar ni to kot robato kamenje? A obljuba njim, ki bodo vztrajali in ljubili do konca, nas opogumlja, da viharji sveta ne bodo NIKOLI razpihali vsega "humusa" ...
A v takih trenutkih, ko boli duša, je to tako težko verjeti in verovati ...
Kdor bo ljubil do konca, je nemogoče, da enkrat ne požene, ne vzcveti kot svilnat cvet, ki je pil iz srčne rane...
In kdor bo vztrajal do konca, je nemogoče, da ne bi sejal, pa četudi bodo želi drugi...
Vsi se kdaj, žal, znajdemo tudi na drugi strani, ko v življenju koga prav zaradi mene ali tebe brije burja...
In vsi, pa če to "koristimo" ali ne, imamo vedno znova priložnost, da začnemo znova ...
Nežni mak, hvala, ker si mi s svojo podobo pokazal, da se splača vztrajati, da ni nič nemogoče niti takrat, ko se počutiš kot osamelec in si v očeh koga mogoče celo bedak ...
Hvala, ker si me "spomnil", da se tudi sama večkrat znajdem v drugi vlogi. Naj mi bo to pred očmi, ko me bo imelo, da bi obsojala, kuhala zamero ... In hvala, saj je zaradi svilenih lističev v barvi krvi tisti zid za oči nekaj podobnega kot toplota krušne peči za prezeble noge.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)