Besede, ljubezen, energija ..., skratka mineštra v mislih ...

Razmišljam o besedah. Predvsem o tistih, ki mi še v spominih grejejo srce, in sem vedno znova hvaležna zanje. Močnejšega zdravila od, čeprav včasih le par izgovorjenih besed ali pogleda, ki daje besede le nemo slutiti, ter rok, ki te sprejmejo v objem, ni... :)
A malce otožnosti se prikrade v prsi, ko misel preskoči in se z "zakaji"in "tako pač je" ustavljam ob praznih besedah, ki se nikoli ne pretopijo v dejanja;
ob tistih neiskrenih, ki so dane s figo v žepu;
ob onih "zlajnanih", ki kot da so se izpele, kot da so izgubile svojo težo ...
Razmišljam o najlepših besedah, ki morejo biti tudi zlorabljene in o onih, ki tako ranijo ...
Ljubezen je že taka. Veliko besed, prepletenih dlani in obljub, premišljene in spontane romantike, pa med ljudmi toliko pohojenih, zlomljenih, krvavečih in prevaranih src ...
(Če začnem razpredati o iskrenosti, samoumevnosti, preračunljivosti, obljubah..... pa itak ne bo konca ... ;))

Na tem nehvaležnem seznamu bi se kaj kmalu za ljubeznijo lahko znašla beseda, ki mene, kdaj pa kdaj, ko jo vpletajo v vse možne relacije, strese kot 220V...
Energija. Kar naprej. In vsepovsod.
Že res, da se po fiziki ne izniči, ampak le spreminja obliko, a vendar, a nismo, kot družba, nekje zašli v "out"?
A nismo s tem, ko priznavamo energijo kamnu, drevesu, poveličujemo posebna mesta v naravi..., zavestno pa se obračamo od točk, kjer bi bilo na mestu poklekniti, obrnili hrbta blagoslovu?
A se ne v isto, temno smer obračamo, ko pozornost pritegne preživetje zlate ribice, ko v videospotu akvarij zdrsne na tla, medtem pa smo brezbrižni do "ostankov iz maternic postrganega tkiva" kot "stroka" pomirja vest v trenutku, ko se to zdi, večkrat po pritisku očeta ali okolice, sklicujoč se na svobodo nad lastnim trebuhom, bodoči mami ena in najboljša rešitev?
A si ne, po malem, odpiramo vratc samouničenja, ko nas, bolj kot človek, skrbi usoda brezdomnih živali?  Ko mladi pari, namesto otroških ritk, čistijo pasje kakce pobožanstveno oboževanih štirinožnih ljubljenčkov? In tako, posredno, z neopaznimi koraki, kot narod, prostovoljno prepuščamo našo deželo narodom, ki se življenja ne bojijo??

Res mi je tuje prepričanje, da bi en hrast, en kamen... imel posebno moč, da bi ravno v določenem kotu gozdne jase kipele energije? Pa me, da ne bo pomote, narava vedno znova prevzame in nagovarja z "obrazi" vseh letnih časov, ter naravnost žene k čudenju in hvaležnosti ...

A hkrati v človeku slutim sledi Neskončnega v moči dobrote, ljubezni in odpuščanja.
In ne zanikam obstoja drugega pola, ki se pogosto zvito zakomuflira v vabljivejšo izbiro, ter se ponuja kot lažja, mamljivejša pot.
Verjamem, da človek le z dejanji ljubezni presega čas, ter da, ravno zato, ker v sebi nosi hlepenje po Presežnem, zmore nore stvari.
Če se s prošnjo obrne k Večnemu in Mu dovoli, da ga kdaj, da se spočije in umiri, vzame na "cica-bac".
A kaj ko je ego taka zategla stvar, da kdaj ustavi tudi energijo, ki edina zmore spreminjati življenje in svet. Ljubezen.