Rada, res rada sem z ljudmi. In zeloo težko tiho. ;)
A hkrati, po drugi strani, rabim tišino.
Rabim jo (mogoče komu smešno) zato, da "slišim" sebe, da se srečam z vsem tistim, kar večkrat namensko odrivam iz zavednega, iz glave ...
Ja, v tišini "srečam sebe". Celo. Z vsem, kar sem in vsem, kar je v meni, pa čeprav vsega tega ne znam ujeti v besede, ali pa preprosto ni pravih ušes. In je, posledično, bolj modro molčati ... Pa če mi je to všeč ali ne.
Tako se zgodi dan kot je današnji, ko me misli ponesejo nazaj. V čas, ki je minil. V spomine. In hkrati, ne izmenjaje, hkrati, me greje hvaležnost in preplavlja otožnost ... Ker bi, če bi lahko, zavrtela čas. A ne gre.
Zato kot da v mislih iščem pogled, ter močno čutim empatijo... Nemogoče je, da bi naklonjenost, čeprav na daljavo, šla v nič. A ne morem pomagat', sem kot nejeverni Tomaž, rada bi prebrala v očeh, če ne že slišala, da to čutiš tudi Ti ...
A ne gre.
Teh nitk ni v mojih rokah ...
Rada bi verjela, da Ti je dobro, rada bi s srcem rekla, da je že tako prav ...
A ne gre.
Ker moje srce, duša in glava "kričijo", da ni "fer" ...
Lahko bi se prepričevala, da tako pač je ..
A ne gre.
In zato rabim tišino. Da Ga vsaj skušam slišat'..in ga povabim v mojo unikatno nepopolnost, ter si vedno znova naberem moči za pogajanje z najhujšim možnim nasprotnikom. S samo sabo.
fotografije:fb Laški pasijon
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)