Skozi katehetove oči...

Če kaj, si želim iskrenosti. V odnosih. Na vseh relacijah. Pa čeprav posledično, zaradi iskrenosti, večkrat zaboli ...

In tako smo se z "mojimi" veroukarji pošteno "razgovorili" ... Fajni so . :)
Ne uspe pri vsaki generaciji, da bi peli, sodelovali, še manj, da bi povedali, kaj resnično mislijo. Ti letošnji so, kar se "debat" tiče, "cukri". Že res, da se na trenutke najde kak, ki bi rad izpadel frajer, a po večini, vsaj zdi se mi, si upajo povedat', ker se čutijo varne ...
Pa je beseda nanesla na mašo, na obisk sv.maše... Vabim jih, a jim hkrati ne skrivam, da tudi moje otroke občasno "meče" nedeljski "ne grem" ....
In kasneje, ob lekciji, predrzno tipam dalje, ter vprašam, če pa v sebi res verjamejo, da pri obhajilu prejmejo, na skrivnosten način Kristusa samega??

foto:http://www.zupnija-selnica.si/

In ne samo, da nihče ne reče na glas, da ja ... Nasprotno. Pridemo tako daleč, da prileti izjava, da bi ga v tem primeru "minil apetit"...
Pripovedujem jih o evharističnih čudežih... Pa o Lurdu... In jim predlagam,da Jezusa samega, iz nedelje v nedeljo, prosijo, da bi mogli verovati, da je res navzoč pod podobo kruha...

In bolelo me je. Priznam. V glavi so mi vrela vprašanja... Tudi o smislu. Še bolj o lastni nemoči. Predvsem pa o teh mladih. Sploh ni čudno, da so zmedeni.
Sva duhovnik in jaz kot katehet res edina, ki jim govoriva o Njem?
In kaj doma ujamejo njihova ušesa, pa čeprav ni bilo namenjeno njim?
Še sinoči sem bila prepričana, da bo današnji naslov "Kdo koga "farba"...?"

A vendar zdaj, ko se oziram nazaj, se mi zdi, da smo v cerkvi klečali malenkost, malenkost drugače... Ker je bil tam On.
Zares.
In vse drugo sploh ni več pomembno ...
Vse bo kot mora biti. Našel jih bo. Vsakega na njemu lasten način. Vsak od nas je le orodje..., dati rast pa ni v naših rokah...