Pridejo časi, ko stvari kot da izgubijo smisel. Zakaj? Ne vem. Mogoče se postavljajo na novo. A tak čas ni, vsaj ponavadi, čisto lahek.
Zdi se mi, kot da sem v enem takem času... Na trenutke se zdi, da je vse krhko kot milni mehurček... Razblinjajo se predstave, načrti, marsikaj od tega, kar kot da me je hranilo...
Pa si tega nisem izbrala. Nasprotno. S solzami in mnogimi "zakaji" se oziram za tistim, kar kot da minilo...  Rada bi rekla, da je že tako prav, da je dobro...Pa, medtem, ko se mi nizajo "ni fer", ne morem. In na trenutke se zamaje tudi moja vera...
In vsega tega je v svetu že preveč. Tega tudi blog ne rabi... Zato se, vsaj za nekaj časa, umikam v svojo "lupino"...

Vse dobro... smo "povezani"...

Dvanajst let.

Pred dvanajstimi leti smo na ta dan prvič legli k počitku pod čisto našo streho...
Ne, nisva vraževerno spala s ključem pod vzglavnikom. Pravzaprav sva takrat vpijala prve trenutke dolgo pričakovanih sanj. In "verjela", da se bodo "stvari", ujete v samoumevnih pričakovanjih, vedno le "gostile" in spreminjale "v plus" ...
Če bi mi takrat kdo rekel, da bo parket čez dobro desetletje "ubit", ter da bo hiša imela sledove teh štirih, ki rastejo v njej, ne le da mu ne bi verjela, ampak bi se mu naravnost smejala... Do danes sem se pa že sprijaznila, da hiška nikoli ne bo več nova, da z leti pač dobiva "gube in sive pramene" na njej lasten način...

Takrat, tistega majskega večera, se mi je zdelo, da je svet popoln. Vsi zdravi, otroci igrivo vedoželjni, ob jutrih premajhna postelja za "male volkce", ki so se prišli "pocrtljat"...
Nisem verjela, da to tako hitro mine... In ko se oziram nazaj, me je skoraj strah desetletja pred menoj...
Teta Puber. Nepredvidljiva je. Udarja tudi tako, da joka mama...
Ne vem kaj nas čaka, niti kam jih bo vodilo življenje... A želim si, da bi v sebi shranili okus po toplini domačega gnezda... Ta jih bo, čeprav bo kdaj težko, usmeril proti domačemu pragu... Prostor ob domači mizi jih bo vedno čakal... Le da se bo, sploh nama, vedno bolj poznalo breme let...
Je pač tako v življenju. Da bi le ostali povezani med sabo in z Njim, pa bo vse prav...