Pridejo časi, ko stvari kot da izgubijo smisel. Zakaj? Ne vem. Mogoče se postavljajo na novo. A tak čas ni, vsaj ponavadi, čisto lahek.
Zdi se mi, kot da sem v enem takem času... Na trenutke se zdi, da je vse krhko kot milni mehurček... Razblinjajo se predstave, načrti, marsikaj od tega, kar kot da me je hranilo...
Pa si tega nisem izbrala. Nasprotno. S solzami in mnogimi "zakaji" se oziram za tistim, kar kot da minilo...  Rada bi rekla, da je že tako prav, da je dobro...Pa, medtem, ko se mi nizajo "ni fer", ne morem. In na trenutke se zamaje tudi moja vera...
In vsega tega je v svetu že preveč. Tega tudi blog ne rabi... Zato se, vsaj za nekaj časa, umikam v svojo "lupino"...

Vse dobro... smo "povezani"...