Baje da sem, zdaj zares, stopila v srednja leta. Čeprav se ne počutim tako. Zdi se mi, vsaj zdaj še, da se leta ne dotikajo ničesar drugega kot prvih gubic in las...
Mogoče zorim, a pod "plastmi" privzgojenega, pričakovanega in mojim letom primernega, je še vedno tisto dekletce, ki sanja in sanjari;
še vedno je plašna, čeprav se dela pogumno, in še vedno ne verjame vase...
A to dekletce zdaj vedno redkeje dobi priložnost, da pokuka na plano...
Ne steče več spontano v objem, pa čeprav srce vabi;
ne cepeta, ko ni po njenem, pa čeprav vse v njej kriči...
Reče, da zaradi nje ni treba in je nato žalostna, ko ji verjamejo na besedo. A joka le še na samem.
In čeprav si, ko boli, reče, da nikoli več, vedno da novo priložnost... Ker verjame v dobro v ljudeh...
Ja, še vedno je tu. In zdi se, da sploh ne misli odrasti...
Z leti se je seznam teh, ki jo še vedno poznajo takšno kot pod lupino zunanjosti v resnici je, prečistil.
Skoraj bi jih lahko preštela na prste... A vendar so najlepše, kar mi je življenje podarilo. Vsak trenutek z njimi je darilo. In čutim, da je to tisto, kar tisto dekletce, navkljub neizbežni, minljivosti, ohranja živo.
Hvala za vse. Komu?
Itak sami dobro veste kdo ste😚
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)