Misli ob njih, ki se mi smehljajo s plakatov...

V minulih tednih, ko se mi je, iz vsakega zornega kota, kdo nasmihal s plakata, me je misel večkrat napeljala k razmišljanju o naših in vaših, mojih, tvojih, ter vseh barvah, ki so kot nalepka, ki ostaja tudi desetletja po tem, ko človeka ni več...
In o tem, kako kot da samoumevno postaja pljuvati po nekom, ki ni "naš".
Kot da ne štejejo več dejanja in rezultati... Če "našemu" ne gre, so krivi drugi..., če uspeva "drugemu" (namensko ne uporabljam primerjav s pravo in grdo roko), pa itak verjetno "šmudla"... In, če ga "pokrona naš", se pač doda še kak člen al' pa aneks... "Bolj kot "več znaš - več veljaš", danes drži:"povej s kom se družiš...."
Če bi sama morala molčati, pa bi v meni vpilo, in kimati, pa bi se vse v meni upiralo, bi pokasirala vsaj rano na želodcu...

Pa vendar tolikim pripadam. Družini. Žlahti. Prijateljem. Cerkvi. Tudi poklicu na nek način.
In na vseh teh relacijah se skušnjava, da bi zagovarjala "naše" in udrihala po "drugih", večkrat pojavi. Še pogosteje pa, sploh ko udari krivica, trpi želodec in solze meglijo pogled...

In vsi prijazno zrejo z natisnjenih podob. S "polnimi usti s če-ji pogojenih obljub"... Brez "ampak".
Ampak "ampak" pride. V življenju slej ko prej.
"Ampak jaz nisem tako mislil-a..." in nato za par aktov obrazložitev...
Ni važno. Ugrizi, žveči in pogoltni, kar si skuhal. Ter upaj, da komu ne obležiš "v želodcu"...

In nasmehnem se, ko se zavem, da se "s politiko", čeprav čisto amatersko in na črno, pravzaprav ukvarjam vsakič, ko
izbiram prave besede, da bi pregovorila moža, ki ni navdušen nad mojo idejo;
se pri mladeži včasih poslužujem grožnje, da jih lahko oplazi rebalans proračuna;
in ko koga, podzavestno, poetiketiram, ker je njegov ded bil ta in ta...
In tisto zgoraj... "Če bi sama morala molčati, pa bi v meni vpilo... " sploh ni več nekaj abstraktnega, ampak včasih blizu meji "za zdržat'.." 
Sama ne bi, a z Njim gre.
Brez lastnih dolgoročnih obljub, ampak zgolj z zdaj in danes. Ker je dnevu dovolj lastna teža.
Za zveličanje pa je človekova "hoteti in moči", brez Božje milosti, itak čisto premalo... Da bi le našli milost v Njegovih očeh...