Lepo je, ko spet sveti... ;)

Ko gledam in poslušam te, ki imajo v rokah oblast, me večkrat spreleti, da kam gre ta svet. Nekdaj je bil kmet, po spoštovanju do njegovega stanu, "gospod". Poznal je pot od zrna do kruha... Danes pa bolj kot ne hlapec na svoji zemlji, če ne že, poleg vseh onih, ki se jih drži beseda "fizikalci", eden redkih, ki dela v potu svojega obraza... Danes si "gospod" le , če znaš z besedami... Četudi mlatiš prazno slamo...

Jaz pa razmišljam o malem in zvestem služabniku...
In o "birokraciji", ki se je iz utopije, da bo človeku v pomoč, izrodila v "pijavko", ki žre čas, denar in živce... Pa o tem, da velikokrat "lačne vrane sito hranijo", ta pa požrešno vedno bolj odpira kljun... Za povrh pa "serje" v tisto, kar bi lahko pojedla pojutrišnjem...
"Vam pa so celo lasje prešteti ..., si ponavljam vmes, ko me postaja strah...

A obstaja nekaj, kar preživi in presega vsak sistem in oblast, ter zaobide vse akte in statistike. Nekaj, kar je človeku položeno v bit ... To je, da mu je mar, da je človek človeku... Da negujemo tisto, čemur so včasih rekli "tavrh", medsosedska pomoč... Ko ti ni treba, a boš.
Ker znaš.
In tako z nečim, kar je zate kot da rutina, dodajaš kamenček v mozaik bivanja drugega. Iz dobre volje. Zastonj. Ker si podajamo roko in si lajšamo življenje... Ti nam popraviš luč, jaz tebi nekaj, kar znam. Ko bo treba...

Brala sem, da v tujini število teh, ki si dovolijo vstaviti čip, narašča.
A meni je ljubši "čip", ki se privzgoji... Človečnost. Čut za sočloveka. In dober občutek, ko nekaj narediš zastonj, brez preračunljivosti. Ker to preprosto znaš... In ker drug to trenutno potrebuje...

Ja, vem, da kot podjetnik ne bi preživela. Ker imam "napako", ko ne znam prodati tega, kar znam. In vem, da mnoge moje želje mogoče nikoli ne bodo uresničene, ker je mesec dovolj dolg že brez njih... A drug drugemu izpolnjujemo majhne... Jaz bi opran avto, ti pa rabiš par metrov "pretrajbanega cvirna"... Druga drugi uslugo...in obe veseli...
Delo na črno? Ne. Dobro delo, mogoče za koga blagovna menjava, a zagotovo dva zadovoljna obraza.
Toliko stvari je dosegljivih, če si le ne mečemo polen pod noge, ampak si pomagamo... Pa čeprav ni kaj videt'..., pa čeprav tako, da drugemu damo "ravbarsko", ali ga vsaj spremljamo z naklonjeno mislijo, če nam je že molitev tuja...

Misli ob njih, ki se mi smehljajo s plakatov...

V minulih tednih, ko se mi je, iz vsakega zornega kota, kdo nasmihal s plakata, me je misel večkrat napeljala k razmišljanju o naših in vaših, mojih, tvojih, ter vseh barvah, ki so kot nalepka, ki ostaja tudi desetletja po tem, ko človeka ni več...
In o tem, kako kot da samoumevno postaja pljuvati po nekom, ki ni "naš".
Kot da ne štejejo več dejanja in rezultati... Če "našemu" ne gre, so krivi drugi..., če uspeva "drugemu" (namensko ne uporabljam primerjav s pravo in grdo roko), pa itak verjetno "šmudla"... In, če ga "pokrona naš", se pač doda še kak člen al' pa aneks... "Bolj kot "več znaš - več veljaš", danes drži:"povej s kom se družiš...."
Če bi sama morala molčati, pa bi v meni vpilo, in kimati, pa bi se vse v meni upiralo, bi pokasirala vsaj rano na želodcu...

Pa vendar tolikim pripadam. Družini. Žlahti. Prijateljem. Cerkvi. Tudi poklicu na nek način.
In na vseh teh relacijah se skušnjava, da bi zagovarjala "naše" in udrihala po "drugih", večkrat pojavi. Še pogosteje pa, sploh ko udari krivica, trpi želodec in solze meglijo pogled...

In vsi prijazno zrejo z natisnjenih podob. S "polnimi usti s če-ji pogojenih obljub"... Brez "ampak".
Ampak "ampak" pride. V življenju slej ko prej.
"Ampak jaz nisem tako mislil-a..." in nato za par aktov obrazložitev...
Ni važno. Ugrizi, žveči in pogoltni, kar si skuhal. Ter upaj, da komu ne obležiš "v želodcu"...

In nasmehnem se, ko se zavem, da se "s politiko", čeprav čisto amatersko in na črno, pravzaprav ukvarjam vsakič, ko
izbiram prave besede, da bi pregovorila moža, ki ni navdušen nad mojo idejo;
se pri mladeži včasih poslužujem grožnje, da jih lahko oplazi rebalans proračuna;
in ko koga, podzavestno, poetiketiram, ker je njegov ded bil ta in ta...
In tisto zgoraj... "Če bi sama morala molčati, pa bi v meni vpilo... " sploh ni več nekaj abstraktnega, ampak včasih blizu meji "za zdržat'.." 
Sama ne bi, a z Njim gre.
Brez lastnih dolgoročnih obljub, ampak zgolj z zdaj in danes. Ker je dnevu dovolj lastna teža.
Za zveličanje pa je človekova "hoteti in moči", brez Božje milosti, itak čisto premalo... Da bi le našli milost v Njegovih očeh...