Lepo je, ko spet sveti... ;)

Ko gledam in poslušam te, ki imajo v rokah oblast, me večkrat spreleti, da kam gre ta svet. Nekdaj je bil kmet, po spoštovanju do njegovega stanu, "gospod". Poznal je pot od zrna do kruha... Danes pa bolj kot ne hlapec na svoji zemlji, če ne že, poleg vseh onih, ki se jih drži beseda "fizikalci", eden redkih, ki dela v potu svojega obraza... Danes si "gospod" le , če znaš z besedami... Četudi mlatiš prazno slamo...

Jaz pa razmišljam o malem in zvestem služabniku...
In o "birokraciji", ki se je iz utopije, da bo človeku v pomoč, izrodila v "pijavko", ki žre čas, denar in živce... Pa o tem, da velikokrat "lačne vrane sito hranijo", ta pa požrešno vedno bolj odpira kljun... Za povrh pa "serje" v tisto, kar bi lahko pojedla pojutrišnjem...
"Vam pa so celo lasje prešteti ..., si ponavljam vmes, ko me postaja strah...

A obstaja nekaj, kar preživi in presega vsak sistem in oblast, ter zaobide vse akte in statistike. Nekaj, kar je človeku položeno v bit ... To je, da mu je mar, da je človek človeku... Da negujemo tisto, čemur so včasih rekli "tavrh", medsosedska pomoč... Ko ti ni treba, a boš.
Ker znaš.
In tako z nečim, kar je zate kot da rutina, dodajaš kamenček v mozaik bivanja drugega. Iz dobre volje. Zastonj. Ker si podajamo roko in si lajšamo življenje... Ti nam popraviš luč, jaz tebi nekaj, kar znam. Ko bo treba...

Brala sem, da v tujini število teh, ki si dovolijo vstaviti čip, narašča.
A meni je ljubši "čip", ki se privzgoji... Človečnost. Čut za sočloveka. In dober občutek, ko nekaj narediš zastonj, brez preračunljivosti. Ker to preprosto znaš... In ker drug to trenutno potrebuje...

Ja, vem, da kot podjetnik ne bi preživela. Ker imam "napako", ko ne znam prodati tega, kar znam. In vem, da mnoge moje želje mogoče nikoli ne bodo uresničene, ker je mesec dovolj dolg že brez njih... A drug drugemu izpolnjujemo majhne... Jaz bi opran avto, ti pa rabiš par metrov "pretrajbanega cvirna"... Druga drugi uslugo...in obe veseli...
Delo na črno? Ne. Dobro delo, mogoče za koga blagovna menjava, a zagotovo dva zadovoljna obraza.
Toliko stvari je dosegljivih, če si le ne mečemo polen pod noge, ampak si pomagamo... Pa čeprav ni kaj videt'..., pa čeprav tako, da drugemu damo "ravbarsko", ali ga vsaj spremljamo z naklonjeno mislijo, če nam je že molitev tuja...