"GPS" med superjunaki, strahopetci, fasadami in koleni...

Že lep čas se, v časovnih intervalih, vračam k istim mislim. Pa jim ne najdem odgovora, ki bi me pustil pomirjeno, a hkrati jih ne zmorem ali pa ne znam ali celo nočem "odrezati"...

Razmišljam o razdaljah. A ne onih, ki jih merijo koraki, kilometri ali milje. Še manj so jasne gps-om.
Razmišljam o poteh med nami ljudmi.
O ovinkih, ki nas enkrat zbližajo in drugič oddaljijo.
O "zidovih", ki jih enkrat gradimo in drugič rušimo.
O jarkih, ki nam jemljejo moč, ko jih poglabljamo in še bolj, ko jih zasipujemo... Vse v veri, da delamo prav.
Pa čeprav...
Razmišljam.
Da smo vsi na momente strahopetci, ki igramo superjunake, ki imajo vse pod kontrolo...in dajejo vtis, da sov svojem poslanstvu izpolnjeni in srečni....
 Raje pazimo vsak na svoj "gartelc", ki "hira", kot pa da bi v tandemu "preštihali" enega in se nato skupaj lotili še drugega. "Ziher je ziher."
 Glavno, da je "v nulo doterana fasada". Četudi navznoter kaj smrdi po zatohlem...
Ja, strahopetci smo.
In potem sanjamo o pristnosti. Med seboj in z Bogom. Mask pa ne snamemo niti za pusta, da bi bil  vsaj en dan res "narobe" svet...

Ja, lačna in žejna sem je. Pristnosti namreč. Ob tako malo ljudeh jo čutim, a dejansko živet' si jo upam še ob manj ljudeh.. Ti ljudje so mi kot svetilniki. Kot bi me za trenutek ovilo nekaj, kar mi zagotavlja, da bi tako lahko bilo...
 Mogoce je to mislil sv. Avguštin, ko pravi, da bo naše srce nemirno, dokler ne uzre Njega, ki vse to, po čemer hrepeni srce, v polnosti je...
Bo treba poklekniti. Od tam so nebesa bliže...

Lovca in muzikanta nikar! Pa zavarovalniškega agenta tud' rajši ne.. ;)

Ne vstanem ravno pogosto z levo nogo. A danes sem. In ko je človek tečen in v njem kot da migeta od togote, je najbolje da se drži stran od ljudi. Tako kot kdo z drisko na obvladljivem radiusu do wc-ja..
Pa ne mislim, da je slabo razpoloženje direkt nalezljivo, se pa hitro zgodi, da nepredvidljivo hitro vzkipi, kot mleko preko lonca, ali pa nič hudega sluteče, ki mu pridejo na pot, oplazi kot kopriva... In v vseh primerih sledi dodatno delo...

A razlog je vedno lepo poznati... In tako namesto da bi se hranila iz besed predavatelja ali kaj pametnega počela, brskam po spominu in refleksiram minuli večer... In mi je jasno.
Po lepem, a dolgem dnevu me v temi večera na dvorišču pričaka tuj avto...in mož, ki mi v par besedah pove, da je tip od zavarovalnice.
"??? A? Zakaj?"😳
"Je klical da bi se oglasil. Na kratko. Za cca 20 minut."
"In ti si pristal?" 🤔🙄

In ta, sicer prijazen gospod, na uro podlage z "ena na ena" z mojim možem, zdaj obema naklada še dobro uro. In pritiska na vest. In podležem(sicer sem o tem že večkrat razmišljala). Podpišem. Vse ok.
Le ena reč me greni. Ne najdem ji imena. A človek pod našo streho, za našo mizo, potem ko si po telefonu "sfehta" 20 minut, z nejevoljo, ki mu je ne uspe popolnoma prikriti, nama očita, da se pa zdaj ŽE 2URI pregovarjamo, če bomo otroke zavarovali ali ne.
Ne bi bilo vljudno, da bi ga "zabila", da briga njega za najine otroke... In mu povedala, da se mi, ker ne zna nehati, v škatli greje sladka pozornost za mojo družino...

Ja, jezi me ODNOS. In to, da me je pregovoril tujec, ko pa imam vsaj par znancev, ki od zavarovalništva živijo... A niso vsiljivi. Vsaj do mene ne. Mogoče je laže s tujimi ljudmi. Tudi njim.

Stara mama je, nam vnukinjam, večkrat govorila, da lovca pa muzikanta nikar izbirati za moža... Ker ga ne bo veliko doma.
No, ne vem če ne bi jaz hčeram rekla, da zavarovalnega agenta tudi rajši ne. ;) Ne samo, da ga ne bo veliko doma, ampak še "palamudžija" bo...
Je zdaj jasno, zakaj vse te "kao"  10-minutne predstavitve ""skenslam" po hitrem postopku??
Grem delat. Še za eno položnico zraven. Kakorkoli, da bi je le nikoli ne koristili...

 Angeli varuhi, prosite za nas!