"GPS" med superjunaki, strahopetci, fasadami in koleni...

Že lep čas se, v časovnih intervalih, vračam k istim mislim. Pa jim ne najdem odgovora, ki bi me pustil pomirjeno, a hkrati jih ne zmorem ali pa ne znam ali celo nočem "odrezati"...

Razmišljam o razdaljah. A ne onih, ki jih merijo koraki, kilometri ali milje. Še manj so jasne gps-om.
Razmišljam o poteh med nami ljudmi.
O ovinkih, ki nas enkrat zbližajo in drugič oddaljijo.
O "zidovih", ki jih enkrat gradimo in drugič rušimo.
O jarkih, ki nam jemljejo moč, ko jih poglabljamo in še bolj, ko jih zasipujemo... Vse v veri, da delamo prav.
Pa čeprav...
Razmišljam.
Da smo vsi na momente strahopetci, ki igramo superjunake, ki imajo vse pod kontrolo...in dajejo vtis, da sov svojem poslanstvu izpolnjeni in srečni....
 Raje pazimo vsak na svoj "gartelc", ki "hira", kot pa da bi v tandemu "preštihali" enega in se nato skupaj lotili še drugega. "Ziher je ziher."
 Glavno, da je "v nulo doterana fasada". Četudi navznoter kaj smrdi po zatohlem...
Ja, strahopetci smo.
In potem sanjamo o pristnosti. Med seboj in z Bogom. Mask pa ne snamemo niti za pusta, da bi bil  vsaj en dan res "narobe" svet...

Ja, lačna in žejna sem je. Pristnosti namreč. Ob tako malo ljudeh jo čutim, a dejansko živet' si jo upam še ob manj ljudeh.. Ti ljudje so mi kot svetilniki. Kot bi me za trenutek ovilo nekaj, kar mi zagotavlja, da bi tako lahko bilo...
 Mogoce je to mislil sv. Avguštin, ko pravi, da bo naše srce nemirno, dokler ne uzre Njega, ki vse to, po čemer hrepeni srce, v polnosti je...
Bo treba poklekniti. Od tam so nebesa bliže...